disleksija

Urša Lamut (Foto: osebni arhiv)

Naša sogovornica Urša Lamut ima disleksijo in je danes lastnica dveh uspešnih podjetij. Ponuja storitve kvalitativnega raziskovanja in izdaja knjige za otroke z disleksijo. Kot avtorica se podpisuje tudi pod pravljice, ki otrokom olajšajo branje in med drugim nam zaupa tudi naslednje: "Dislektik vidi stvari, ki jih drugi ne vidijo."

Kdaj ste ugotovili, da imate disleksijo?

Da imam disleksijo, sem spoznala pozno. V službi sem pripravljala prispevek za znanstveno konferenco. Bila sem že utrujena. Zdelo se mi je, da besedilo prispevka nima nobenega smisla in da je v njem poplava slovničnih napak. Zato sem prosila sodelavca, naj prebere besedilo in ga popravi. Sodelavec je prebral besedilo in ravnodušno pripomnil: "Ti si dislektik. Vem, ker sem tudi sam!"

Takrat mi je postalo jasno, zakaj sem imela toliko težav pri učenju branja in pisanja v šoli. Večina sošolcev je namreč brala tekoče in bilo jih je prijetno poslušati, medtem ko je bilo moje glasno branje neprijetno tako zame kot za njih. Črke so mi poplesavale v besedilu.

Vedela sem, da je glasno branje brez zatikanja in večkratnega ponavljanja prebrane besede mogoče, saj so ostali sošolci tako brali, samo meni nikakor ni uspevalo. V tem času sem našla rešitev v ustvarjanju. To so lahko bile pobarvanke, lego kocke, sestavljanke, risanje, poslušanje pravljic ali izmišljanje lastnih z opazovanjem ilustracij v knjigah. Še posebej so mi odmik omogočali preživeti vikendi pri babici in dedku na vasi, v naravi.

Spoznanje, da imam disleksijo, sem zaupala mami. Mami je vedela, da imam rahlo disleksijo. Predvidevam, da mi zanjo ni povedala zato, ker bi disleksija lahko postala izgovor za moje neuspehe in bi mi lahko odvzela vztrajnost, da uresničim zadane cilje.

Oglejte si video, kako poplesujejo črke:

Ob spoznanju, da imate disleksijo, so se stvari spremenile ...

Ob spoznanju, da imam disleksijo, se je pojavilo olajšanje. Neuspehi, predvsem iz časa osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, so dobili zapozneli pojasnilni odmev.

Ste se počutili drugačni že pred tem?

Zaradi disleksije se nisem nikoli počutila drugačno od ostalih sošolcev. Že res, da mi glasno branje ni šlo najboljše od ust, vendar so se tudi sošolci soočali z ovirami, pa naj bo to risanje jesenske krošnje drevesa ali recitiranja Mehurčkov ali matematičnih nalog. Zdi se mi, da smo se v tem starostnem obdobju vsak na svoj način soočali tako z uspehi kot tudi s porazi. Morda sem se od ostalih sošolcev razlikovala v tem, da sem bila pogosto pobudnik za različne aktivnosti – zbiranje starega papirja, poslikave šolske garderobe, rabutanja sosedovih češenj, izdelave gozdnega bunkerja …

Torej disleksija ni imela večjega vpliva na vaše odraščanje ...

Disleksija na moje otroštvo ni imela pretiranega vpliva. Morda je ključni razlog v tem, da nisem vedela, da imam disleksijo in sem svoje "posebnosti" vzela kot del sebe. Nekaj, s čimer sem se morala naučiti živeti. Zavedala sem se svojih močni, še bolj pa šibkih področij. Tako sem sama na podlagi številnih izkušenj razvila različne strategije, ki so mi pomagale poudariti močna področja, in strategije, s katerimi sem premagovala ovire na šibkejših področjih. Kmalu sem ugotovila, pri katerih učnih predmetih lahko dobim odlične ocene. Zanje sem tudi delala. Vedela sem, pri katerih predmetih bo solidna trojka zame kot odlična petica.

Disleksijo sem postopoma in nezavedno spreminjala v svoj prid – primorala me je, da sem bila natančnejša (npr. pri branju navodil) in predvsem vztrajna. In ta vztrajnost me spremlja še danes. Vztrajno iskanje poti do želenega cilja, ki ga predhodno jasno vizualiziram.

Kako se spopadati z disleksijo (starši, otroci)?

Sprva je pomembno zavedanje, da disleksija ni bolezensko stanje. Disleksija se ne zdravi in zanjo ne obstaja čarobna paličica, čudežna metoda ali zdravilo, ki bi vsem z disleksijo pomagala na enak način. Osebno menim, da je disleksija življenjsko stanje. To stanje se (najbolj) spreminja v času šolanja in morda se ravno zato v tem času najpogosteje disleksijo označuje kot oviro ali (na žalost) primanjkljaj.

Branje

(Foto: iStock)

Ni izgovora za neuspeh?

V tem obdobju se mi zdi pomembno, da se dislektik nauči zaupati v svoja močna področja in jih s podporo staršev ali učiteljev razvija. Osebe z disleksijo namreč delujejo predvsem pod vplivom desne možganske polovice in posledica tega je tudi možen izreden uspeh v ustvarjalnem delu in umetnosti. Zato so dislektiki pogosteje (naj)uspešnejši v umetnosti in na vseh področjih, kjer vlada svoboda. Prav tako se mi zdi smotrno dislektika usmerjati v interesne dejavnosti, ki mu prinašajo uspeh. S tem dislektik doživlja samopotrditev. Samopotrditve pa oblikujejo njegovo pozitivno samopodobo. Morda včasih spregledan element v času šolanja je čas za sprostitev. Čas za igranje s prijatelji, druženje z družinskimi člani (izleti, sprehodi, kuhanje …) ali športne aktivnosti.

V čem je dislektik drugačen na področju šole in dela?

Težave dislektikov bi navezala na divergentno mišljenje. Dislektik se s težavo (na)uči niza informacij, kot so na primer note, meseci v letu. Mesece v letu se bo lažje (predvsem pa hitreje) naučil z izkušnjami ali prepoznavnimi simboli posameznega meseca. Tako si bodo meseci v letu sledili na način: smučanje (januar), maškare (februar), zvončki (marec), novo kolo (april), rojstni dan (maj) … s časom bo te simbole zamenjal oziroma povezal tudi z imeni mesecev. Dislektik namreč znanje pridobiva na drugačen način. V šolskem prostoru pa se od učencev pogosto pričakuje (če ne zahteva) učenje niza informacij.

Naj podam lastni primer. V osnovni šoli smo imeli eksterno preverjanje matematičnega znanja. V nalogi je bila podana višina velike smreke in razdalja med veliko in manjšo smreko. Izračunati smo morali višino manjše smreke, v kolikor bi večjo smreko posekali in bi se vrh le-te dotaknil vrha manjše smreke. Gre za Pitagorov izrek, ki ga v nalogi nisem prepoznala. Rešitev sem našla na način, da sem si narisala razdaljo med smrekama in veliko ter manjšo smreko. To risbo sem povezala tudi s preteklimi izkušnjami, ko smo v babičinem gozdu podirala drevesa. Spomnim se, da sem pomislila, da je naloga dokaj lahka, saj ne predvideva, da se smreki nahajata na pobočju. Rezultat, višino smreke sem zapisala poleg risbe. Nisem vedela, kako sem prišla do rezultata, ki je bil pravilen, vendar pri nalogi nisem dobila niti ene točke.

In ravno zaradi kreativnega načina razmišljanja bi v svojem podjetju zaposlila 10 dislektikov. Dislektik vidi stvari, ki jih drugi ne vidijo. Lahko najde rešitve zapletenih težav in razmišlja izven okvirov. In zdi se mi, da so to spretnosti, ki jih današnja družba potrebuje.

Zakaj je disleksija pravzaprav dar, si lahko preberete v drugem delu intervjuja z Uršo Lamut!

Bibine e-novice

Prijavi se na Bibine e-novičke in bodi na tekočem z aktualnimi članki o zanositvi, nosečnosti, negi in vzgoji otrok, partnerskih odnosih in idejah za prosti čas. Zate jih pripravlja ekipa Bibaleze.si.