O  boleči temi smo govorili s Katjo Bašič, predsednico Združenja proti spolnemu zlorabljanju. Združenje nudi pomoč in podporo žrtvam in tudi tistim, ki iščejo informacije.

Katja Bašič

Predsednica Zduženja proti spolnemu nasilju Katja Bašič. (Foto: Blaž Garbajs)

V kolikšnem obsegu se Slovenija srečuje s spolnim nasiljem v družinskem krogu?

Spolno nasilje v družinskem krogu je pogostejše kot izven družine. Razlog je v lažji dostopnosti do žrtve, lažjega obvladovanja žrtve in kontrole nad njo,  možnosti večje prikritosti dejanj, obenem pa gre za storilca, ki mu je žrtev zaupala in je od njega odvisna, če gre za otroka, ali pa za storilca, ki že tako ali tako izvaja nasilje v partnerskem odnosu nad polnoletno žrtvijo in je spolno nasilje tako lahko tudi sestavni del tega  nasilja.

Raziskave so pokazale, da ženske , ki se odločijo spregovoriti o nasilju, ki ga trpijo, zelo težko spregovorijo o spolnem nasilju. Otrok pa je seveda v še slabšem položaju. Temno polje teh zločinov je zaradi značilnosti teh dejanj  eno izmed največjih. Zato je težko opredeliti, v kolikšnem obsegu se v Sloveniji srečujemo s spolnim nasiljem v družinskem krogu.

Če se ozremo na nekatere raziskave ( Švedska), le-te ugotavljajo, da več kot 50% odraslih žrtev nasilja v družini trpi tudi spolno nasilje. In če podatek, da je bilo v Sloveniji v prvem polletju 2009 zabeleženih 4420 kaznivih dejanj nasilja v družini, primerjamo z ugotovitvami te raziskave, lahko to nakazuje razsežnost tovrstnih dejanj znotraj že razkritega nasilja. Izven statističnih kazalcev pa letno beležimo v povprečju okoli 200 kaznivih dejanj spolnih napadov na otroke do 15 leta , od katerih se okoli 80% zgodi v družini. Nekatere žrtve ne bodo o tem nikoli spregovorile. To pogojuje ne samo strokovnost dela vseh, ki se s tem ukvarjajo, temveč tudi odprtost in ozaveščenost družbe ter seveda položaj žrtev.

Spolno nasilje

V prvem polletju 2009 je bilo v Sloveniji zabeleženih 4420 kaznivih dejanj nasilja v družini. (Foto: iStockphoto)

Otroci so zagotovo bolj ranljivi in jih nasilneži lažje obvladujejo, kar seveda pomeni, da z različnimi oblikami nasilja nad njimi lažje zadovoljujejo svoje potrebe.

Kako spolna zloraba vpliva na otroka v obdobju, ko se dogaja? Na katere znake naj bo okolica pozorna? Kakšne posledice pusti zloraba na otroku?

Spolna zloraba je vedno grozljiv poseg v bit otroštva. Je najokrutnejša in najbolj zapletena človeška izkušnja. Pomeni izdajo otrokovega prvinskega zaupanja v starše, saj tisti, ki naj bi ga ščitil, otroka zlorablja. Teža psiholoških posledic spolne zlorabe v družini pa je lahko odvisna od starosti otroka v času  zlorabe, od trajanja zlorabe, od stopnje skrivnostnosti, ki jo zahteva storilec, od starostne razlike med storilcem in otrokom ( brat, sestra, oče, mati, dedek, babica), od tega, kako tesno sta povezana storilec in otrok in od stopnje nasilja ali groženj, če so prisotne. Zato je na splošno težko znake zlorabe povezovati z vsakim zlorabljenim otrokom; pa tudi posamezni znak še ne pomeni, da je otrok žrtev spolnega napada.

Tudi če znakov ne zaznamo, pa otrok razkrije zlorabo, ne smemo biti v dvomu - moramo mu verjeti! Nekateri znaki in večkrat ponavljajoče se vedenje otroka, še posebej če je povezano tudi z otrokovimi sporočili, morajo vzbuditi pozornost: težave s spanjem, nočne more, močenje postelje, motnje v prehranjevalnih navadah, bolečine v spodnjem delu trebuha, težave s sečili, uroinfekti, težave z iztrebljanjem, blatenje v hlačke, seksualizirano igranje, hitre spremembe v obnašanju, agresivnost, neprikrito, prisilno samozadovoljevanje, regresija, utrujenost, izogibanje telesnim dotikom, nezaupljivost, poslabšanje šolskega uspeha, nezaupanje v avtoriteto, popustljivost do odraslih, zloraba alkohola, drog itd.

Vsaka žrtev zlorabe pa se vedno sooča  z izgubo otroštva, svobode, ideala, osebne identitete, z jezo, ki lahko preplavlja vse njeno življenje, in z občutki krivde, ki izhajajo najprej iz naše vzgoje , vcepil pa ji jo je tudi storilec.  

Kdo navadno opozori na nasilje, ki se dogaja znotraj družine? Se za prijavo odločijo žrtve same ali naredijo prvi korak osebe, ki so z njimi v stiku - sosedje, sorodniki, šola…

Če govorimo o spolnem nasilju nad otroki, je njihovo verbalno sporočanje odvisno od starosti, od tega, ali otroci hodijo v vrtec ali so v domačem varstvu itd. Pri najmlajših otrocih prihajajo sporočila oziroma izražanje sumov najpogosteje od starša, ki otroka ne zlorablja, včasih tudi člana širše družine. Z odraščanjem ali obiskovanjem vrtca, šole, otrok nekatere vedenjske znake, ki so posledice zlorabe, kaže tudi v teh okoljih. Pozorni vzgojitelji in pedagogi imajo velike možnosti za zgodnje prepoznavanje zlorab in seveda poročanje o zaskrbljenosti za otroka. Vendar je za to potrebno znanje o posledicah in ukrepanju v največjo korist otroka.

Večji otrok  se včasih lahko zaupa tudi vrstniku. Izjemno pomembno vlogo imajo  pediatri, ki lahko zaradi nekaterih zdravstvenih težav, ki jih ima otrok, posumijo na zlorabo. Tudi oni so zavezani k sporočanju oz. prijavi sumov. Zelo malo pa je otrok, ki bi sami prijavili storilca.

Spolno nasilje

Vsaka žrtev zlorabe se sooča z izgubo otroštva, svobode, idealov... (Foto: iStockphoto)

Žrtve svojo stisko zaradi strahu skrbno čuvajo. Se je v zadnjih letih število prijav povečalo? Imajo žrtve več informacij o institucijah in združenjih, kamor se lahko obrnejo po pomoč?

Vse se dogaja v skrivnostnosti. Otrok je zmeden, z občutki sramu, strahu  in krivde. Toda s svojim vedenjem začne zelo hitro opozarjati nase in pride tudi do točke, ko bi se morda nekomu zaupal. Če začne govoriti in ne začuti odprtosti, ne dobi podpore oz. nekakšnega dovoljenja, da podeli svojo skrivnost, jo bo lahko ohranjal vse življenje. Zato je odgovornost  za prepoznavo in ustavitev zlorabe na nas odraslih.

Vedeti pa je treba, da lahko zlorabo ustavimo samo s prijavo. Raziskanost  spolnih zlorab otrok v zadnjih letih sicer niha, toda  kaže se trend naraščanja. Upam, da je to rezultat večje ozaveščenosti in informiranosti vseh, ki lahko prepoznajo zlorabljenega otroka. Hkrati pa je težko trditi, da povečevanje nasilja nasploh ne vpliva tudi na povečevanje števila spolnega nasilja nad otroki. Gotovo na število prijav vpliva tudi več informacij o institucijah in nevladnih organizacijah, na katere se lahko obrnejo, a obenem se je treba zavedati, da po drugi starni primeri slabe prakse zavirajo iskanje pomoči.   

Kakšne so vaše izkušnje o ozaveščenosti javnosti o spolnem nasilju v družinskem krogu? So ljudje pripravljeni govoriti o tem, ali gre še vedno za tabu temo? Menite da ljudje raje zamižijo na eno oko, prepričani, da se to pri nas ne dogaja?

Otroka lahko zlorabi vsakdo! Za nikogar ne moremo garantirati njegovih meja. Zlorabe se dogajajo tako v revnih kot v premožnih družinah in vseh slojih.

Javnost ni dovolj ozaveščena niti o nasilju nasploh in seveda tudi ne o spolnem nasilju v družini. To je še vedno tabu tema, kajti več govorjenja o tem ne pomeni, da smo problem detabuizirali. Še vedno se dogaja, da žrtev hitro zanikajo in sprejmejo ugodno mnenje o domnevnem storilcu, kar jasno kaže na nesprejemanje zlorab in na težave soočanja s tem družbenim problemom. V javnosti je pogosto slišati, kako se npr. »matere maščujejo ob ločitvi in govorijo o spolni zlorabi otroka.« Celo strokovnjaki izjavljajo, da so »seveda možne tudi lažne prijave« ( možne so, toda dejstvo je, da lažnih prijav nimamo zabeleženih).

Dejstvo je, da ljudje zanikajo zlorabe, najpogosteje zato, ker sami nič ne vedo o tem, zaradi svojega osebnega odnosa do zlorab in spolnosti, zaradi predhodnih drugačnih ocen domnevnega storilca, ker gre za pomembno ali znano osebo, ker se tisti, ki zlorablja, še posebej zavzame za žrtev, ker zmotno vse zlorabe pripisujejo pedofilom in v spolni zlorabi vidijo zgolj spolno dejanje, ne pa dejanja nasilja, ki ga je zmožen storiti vsak!

Kaj svetujete tistim, ki so opazili nenavadno dogajanje v družini in ne želijo stati križem rok? Naj se nemudoma odločijo za prijavo oz. opozorilo? Kam naj prijavo podajo? Je njihova izjava anonimna?

Vsi odrasli se morajo zavedati, da si otrok ne more pomagati sam! Potrebuje pomoč in zaščito odraslega. Zato smo odrasli odgovorni za zaščito otrok, ne glede na to, v kateri vlogi zaznavamo ogroženost otroka ali smo zanj zaskrbljeni - kot  sosedje, vzgojitelji, pedagogi, zdravstveni delavci, znanci, prijatelji družine itd. Vedeti moramo, da sami najpogosteje ne bomo mogli nikoli točno prepoznati, kaj se dogaja otroku, še posebej, če govorimo o spolni zlorabi otroka. In če bomo zavestno spregledali zlorabljenega otroka, moramo razmišljati tudi o možnosti, da  tudi drugi ne bodo storili ničesar.

Zato naj vas že zaskrbljenost za določenega otroka motivira, da to svojo zaskrbljenost predstavite ustreznim službam ali nevladni organizaciji. Oni so potem odgovorni, da problem pregledajo, ugotovijo, ali je naša zaskrbljenost upravičena ali ne in ali so se soočili z ogroženim ali zlorabljenim otrokom. Ni nujno, da podajate prijavo, podajte in predstavite razloge za svojo zaskrbljenost za otroka. To lahko storite na Centru za socialno delo ali pri nevladnih organizacijah. Vaše sporočilo so dolžni zabeležiti in ukreniti vse potrebno, da se sproži postopek za ugotavljanje ogroženosti otroka. Vaše sporočilo je seveda lahko tudi anonimno, kar pa je, kot vsi vemo, ob današnjih tehničnih rešitvah z izpisi telefonskih številk klicalca seveda bolj zavajanje kot realnost.

Toda kljub temu - zavedajte se, da gre za otroka! Obenem pa vedite, da ste kot posredovalec sporočila, da ste zaskrbljeni za otroka, zaščiteni. Ščiti vas zakonodaja in v okviru tega tudi Konvencija o otrokovih pravicah. Nihče zaradi vašega dobronamernega sporočila ne more zoper vas sprožiti nobenega postopka. Seveda pa se lahko anonimnost vašega sporočila, če to želite, vedno lahko nanaša na tiste, ki jih sporočilo zadeva.

Spolno nasilje

O nasilju je težko spregovoriti... (Foto: iStockphoto)

Kje bodo žrtve dobile pomoč - kam naj se obrnejo? Komu se lahko zaupajo in kje bodo prejele zaščito?

Menim, da je kaznovalna politika neustrezna. Izrečene kazni so premile. Storilcem bi morali izrekati višje kazni, saj to zakon omogoča. Še večji problem pa vidim v tem, da pogosto sploh ne pride do obsodbe osumljencev. Za žrtve je namreč pomembno, da družba ta najbolj zavržena dejanja prepozna in storilca spozna za krivega.

Žrtve spolnega nasilja oz. v njihovem imenu tisti odrasli, ki jih želijo zaščititi, se pogosto obračajo na nevladne organizacije in tako tudi na naše združenje, ki je specializirana nevladna organizacija za delovanje na področju problematike spolnih zlorab otrok. Pravico imajo tudi do izbire, ali bodo podale ovadbo na pristojnemu tožilstvu ali na policiji, ali bodo poiskale pomoč in podale prijavo na Center za socialno delo, če je žrtev dejanja otrok. Če najprej poiščejo pomoč pri nevladnih organizacijah, naj vedo, da bodo imele že od prvega sporočila in na poti nujnih naslednjih korakov ( podaja ovadbe, policijski postopek, sodelovanje s Centrom za socialno delo,  kazenski postopek, sodni postopki, vključujoč postopke na družinskih sodiščih itd.) ter ves čas, ko bodo za to čutile potrebo, oporo in pomoč v zvezi z travmatično izkušnjo, pridobile bodo vse potrebne informacije v zvezi z  postopki, uporabile bodo lahko zagovorništvo in osebno asistenco v stikih z institucijami v okviru  postopkov in podporo ter pomoč  pri nujni zaščiti otroka.

Menite da socialne službe naredijo dovolj za zaščito otrok? Kljub prijavam do dejanskih ukrepov pogosto ne pride...

Ne moremo še biti zadovoljni z zaščito otrok. Otroci, žrtve zlorab, ostajajo brez prepoznavnih programov za okrevanje, katere jim je dolžna na osnovi Konvencije o otrokovih pravicah zagotoviti država. Breme nosijo starši, ki sicer otrok ne zlorabljajo. Poleg tega gre za postopke za zaščito ogroženega otroka, ki niso jasno opredeljeni. Starši, ki želijo zaščititi otroka, preprosto ne vedo, kaj lahko pričakujejo in kaj imajo pravico pričakovati. Prav tako ne otroci.

Novi Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju Centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini ( april 2009) je prinesel novosti glede medsebojnega obveščanja organov in zaščite žrtve, toda ohlapnost in nejasnost nekaterih členov mi ne vliva upanja v velike spremembe. Prepričana pa sem, da bo do sprememb prihajalo le z večjo ozaveščenostjo in s tem spoštovanjem pravic otrok in staršev, ki hočejo otroka zaščititi. Pri tem jih mora odločno podpirati civilna družba, ki pa mora biti resnično neodvisna, saj se le tako lahko v popolnosti zavzame za pravice otrok.

Kaj menite? Poklepetajte na FORUMU.