Mamica

Koliko truda je preveč? (Foto: Profimedia)

Ali opažate, da se danes pogosto starši trudijo, da bi bili popolni in morda še posebej ženske?

Da, tega je danes veliko. Torej neko področje življenja mi je pomembno – v tem primeru materinstvo – nato pa mislim, da moram na tem področju res dati maksimalno vse od sebe. Pri popolnih starših, običajno res mamicah, je potem dosti krat težava to, da mislijo, da biti popolna mamica pomeni, da otrok nikoli ni žalosten, frustriran, nesrečen. To je zanje znak, da so uspešne. Da je otrok vedno dobro, lepo razpoložen, zadovoljen, nasmejan … A treba se je zavedati, da če bomo otroku recimo prepovedali sladoled, bo jokal in bo nesrečen. Biti dober starš pomeni, da v takem primeru pustim otroka, da doživlja frustracijo. Popolne mamice pa to težko prenesejo. Mislijo, da je to znak, da nekaj v vzgoji otroka ni dovolj dobro.

Otrok

Nikoli ne boste dosegli, da bo otrok vedno dobre volje in nasmejan. Nasprotno - dober starš bo otroka pustil, da se nauči spoprijeti s frustracijo. (Foto: Profimedia)

Nekatere mamice si znajo za svoje otroke vzeti res veliko časa.

Popolna mamica misli, da se mora ves čas razdajati otroku. Tako kot smo bili pred sto leti na enem ekstremu, ko otroci niso bili pomembni, so bili samo delovna sila, nas ni brigalo, kako se počutijo … tako smo danes na drugem ekstremu, kjer poskušamo vzgojiti vedno srečnega in zadovoljnega otroka, ki ga čuvamo pred vsakimi neprijetnimi čustvi, ki jih lahko človek doživi v življenju. Toda to, da določena želja ni izpolnjena, občutki frustracije, ki temu sledijo … to je del življenja. In če otroku ne omogočimo, da to doživi, se s tem ne bo naučil shajati.

Potem pa so tu še številni tečaji, na katere starši vpisujejo otroke.

Da, želja je, da bi otroku čisto vse omogočili, mu pomagali, da uresniči čisto vse potenciale … Cilj je preprečiti, da otrok slučajno kakšnega svojega talenta ne bi odkril … Potem pa hodi otrok in na balet in v glasbeno šolo in na ta trening in na tisti trening … Dan pa ima 24 ur. A strah, da otroku ne bi omogočili odkriti njegov največji talent, je povsem neutemeljen, saj se take stvari odvijajo povsem spontano. Samo se bo pokazalo, katera področja ga bolj privlačijo, sam se bo nekje našel. Lahko pa tudi ima potencial in ga nikoli ne razvije. To pač ni nobena katastrofa. To ne pomeni, da bo imel slabo življenje. Nekdo lahko ima odličen posluh pa nikoli ne postane glasbenik. Lahko dela nekaj drugega in je še vedno srečen.

Aleksandra Meško

Klinična psihologinja Aleksandra P. Meško: Danes smo na drugem eksteremu. Poskušamo vzgojiti vedno srečnega in zadovoljnega otroka, ki ga čuvamo pred vsemi neprijetnimi čustvi, ki jih lahko človek doživi v življenju. (Foto: Damjan Žibert)

Kako pa je z usklajevanjem tega, da si želimo biti čim boljši starši, želimo pa si tudi uspeha v službi? Spet se mi zdi, da je tu težava bolj pereča pri ženskah.

Tu pa težavo v vsakem primeru predstavlja perfekcionizem. Kajti več kot imam področij življenja, kjer si želim biti vedno popoln in najboljši, večjo težavo imam. Perfekcionist ne zna ločiti, kje je dobro, da naredi nekaj čim bolj popolno, kje pa je bolje in smiselno, da malo poenostavi, kaj izpusti, naredi nekaj samo dovolj dobro. Perfekcionistu so lahko celo vsa področja življenja enako pomembna – družina, kariera, partnerski odnosi, prijatelji … Potem pa začnejo ljudje enkrat izgorevati, kajti najboljši na vseh področjih ne moreš biti. To prazni baterijo. Perfekcionizem je zato pogosta lastnost ljudi, ki se spopadajo s stresnimi motnjami, depresijo … V življenju je treba izbrati, kaj je v tistem trenutku bolj pomembno. Naučiti se je treba ločiti bistveno od nebistvenega ter to nato početi vsak dan znova, ves čas.

PERFEKCIONIZEM: Kaj storiti, če ste se prepoznali?

To, da prepoznamo, kaj je naša težava, je vedno prvi korak k spremembi, poudarja klinična psihologinja. “Nato pa naredimo s pacienti načrt, pri katerih nalogah in v katerih situacijah bomo kaj poenostavili ali naredili površno.” Treba je imeti tak načrt, kajti perfekcionist želi vse narediti popolno in če bo kaj naredil samo površno, mora pričakovati, da se mu bo oglasil notranji glas, da to ni dovolj dobro. A to samokritiko mora nato vzdržati. Sčasoma bo tako pridobil izkušnjo, da se svet ne podre, če vsega ne narediš popolno. In to človeka odreši perfekcionizma.

Seveda bo občutek krivde močan, nadaljuje Meškova. “Toda mi se nato s pacienti učimo, kdaj to notranjo samokritiko ni dobro vzeti preveč resno. Kdaj jo je treba vzeti samo še kot eno misel, ne pa kot neko realnost. Učimo se, katere misli in kritike bomo upoštevali in se v skladu z njimi ravnali, katere pa bomo pustili, da gredo mimo, brez da bi jih upoštevali.”

Perfekcionizem nam lahko včasih pomaga nekaj narediti zares dobro. Veliko krat pa nas samo ovira, kajti živimo preobremenjeni. Niti smiselno niti realno si je prizadevati, da bi bili popolni prav vedno in povsod. Včasih je treba tudi na stežaj odpreti vrata in nenapovedane goste brez kančka slabe vesti povabiti v svoj dom, ki ga niste imeli časa pospraviti.

Preberite si še, kaj smo se o stresu pogovarjali s psihiatrinjo prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek