Kakšni so vaši spomini na trenutke, ko ste izvedeli, da ste noseči?

V prvi nosečnosti sem bila izjemno presenečena. Ko sem izvedela, da sem noseča, sem padla na kolena. Bila sem malce prestrašena, predvsem pa vzhičena. Mož mi najprej sploh ni verjel. Verjetno si je mislil, da se hecam, ko pa sem mu pokazala test, je rekel: "O, pa res." Druga nosečnost je bila polna veselja in radosti, toda ni bila tako veliko presenečenje, ker sem se tudi bolj načrtno odločila za drugega otroka. Prvič je le prvič.

S kakšnimi tegobami ste se srečevali v času prve in druge nosečnosti in kako ste se spopadali z njimi?

Hvala bogu nisem imela nobenih posebnih težav, mi je pa bilo v času obeh nosečnosti slabo. Slabost sicer ni bila izrazita, bila pa je neprijetna, ker je trajala od jutra do večera. Bistvena sprememba pa je bila, da so mi začele določene stvari, ki me prej niso motile, začele zelo smrdeti in mi je šlo na bruhanje. Po koncu drugega meseca, tako pri prvi kot pri drugi nosečnosti, je slabost izginila, sem pa bila zelo zaspana in utrujena. Zjutraj sem se zbudila in bi še kar spala. Ampak potem je vse to izzvenelo in v petem, šestem mesecu nosečnosti sem se počutila izjemno dobro, imela sem veliko energije.

Nisem imela napadov lakote, je pa res, da se vedno zredim za od petnajst do sedemnajst kilogramov, kar je dosti za mojo strukturo. Imela sem prijateljice, ki so abnormalno jedle in so se zredile za več kot 30 kilogramov. Neko mero moraš imeti in moraš se paziti. V obeh nosečnostih me je spremljala hiperpigmentacija, ki je stvar hormonske motnje oz. hormonskega stanja v telesu nosečnice. Nekatere nosečnice so k temu nagnjene, nekatere ne. Jaz žal sem. Med prvo nosečnostjo se nisem popolnoma nič pazila sonca in sem se celo nastavljala sončnim žarkom. Vem, da sem v 4. mesecu nosečnosti opazila, da so se mi začele na koži pojavljati lise, in to me spremlja še danes v sončnih poletnih mesecih.

Kaj in kdo vam je bil med nosečnostjo v največjo pomoč?

Nisem potrebovala posebne pomoči. Brala sem knjige, kajti takrat te itak vse zanima: kaj moraš jesti, česa ne smeš, na kaj moraš paziti in tako naprej. Vsake toliko časa sem šla k zdravniku in če me je kaj zanimalo, sem ga vprašala. Moja mama je rodila tri otroke, poleg mene še sestro in brata, in je tudi vedela veliko stvari. Nekih blaznih, posebnih informacij si tudi nisem želela, če preveč posegaš po tem, si čisto zmešan. Teorija je eno, realnost oz. praksa pa nekaj drugega.

Kakšni so vaši spomini na oba poroda?

Pri prvem porodu sem imela velike težave, bil je izjemno zakompliciran, zelo boleč in težak. Pavzaprav sva bila z otrokom na robu življenja in tega ne bom nikoli pozabila. Ko sem rojevala, se sploh nisem zavedala, v kakšni nevarnosti sem, in mogoče je bilo bolje tako. Že ko so mi pregledali plodovno vodo, mi je ginekolog rekel, da moram roditi, ker je motna. Šla sem v Postojno, kjer sem rojevala dvanajst, trinajst ur. Morali bi mi zelo hitro narediti carski rez, pa mi ga niso. Ne vem, zakaj.

Vse je potekalo počasi in tudi umetni popadki so bili zelo boleči. Bila sem že čisto omotična in slabotna. Ko se je začela faza potiskanja in bi moral otrok priti ven, pa ni mogel, sta se dva težka človeka ulegla name. Vse je pokalo, otrok pa ni in ni prišel ven. Nakar so ugotovili, da se je zagozdil v mojo medenično kost, in ker so ga porivali vanjo, je imel tudi zelo poškodovano glavo. Zatem se mu je popkovnica ovila okoli vratu, zaradi česar ni imel kisika. Vse skupaj bi lahko privedlo do tega, da bi se del otrokovih možganov poškodoval in bi bil prizadet. Hvala bogu, da se to ni zgodilo! Otrok se je rodil  nezavesten, jaz pa sem potrebovala en mesec, da sem se spočila, ker sem bila neizmerno utrujena od poroda.

Drugi porod je bil v primerjavi s prvim eleganten, šla sem rodit v ljubljansko porodnišnico, ob sebi sem tudi zahtevala svojega ginekologa, dr. Pušenjaka. Rodila sem v dveh urah in zdi se mi, da se tudi pri otroku pozna, da med porodom ni doživljal travm.

Nina Ivanič

Ninina dragulja ... (Foto: osebni arhiv)

Ali so se prioritete po rojstvu vaših sinov spremenile?

Prioritete se spremenijo in hvala bogu, da se, ker če se prioritete ne bi spremenile, bi otrok nastradal. Enostavno je otrok na prvem mestu, ker je prav, da daš prednost najšibkejšemu členu in to je nekaj časa otrok. Moraš pa imeti neko mero. Nekatere ženske se panično spremenijo, ne vidijo ne naprej, ne nazaj, ne levo, ne desno, ampak samo svojega otroka. Je pa res, da se ti spremeni vse v življenju. Pri prvem otroku čutiš, kako se ti življenje obrne na glavo, kar je odvisno tudi od tega, kakšen je ta novorojenček. Nekateri so pridni, mirni, spijo, tako da ti je lahko ob njih pravzaprav dolgčas, nekateri dojenčki so pa malo bolj naporni.

Moj prvi je, na primer, ves čas jokal, nič mu ni bilo prav. Tudi ko je bil že malo starejši, se ni kaj dosti sam igral, nič se mu ni zdelo zanimivo, oz. se mu je zdelo zanimivo kakšnih 15 sekund. In to je zelo naporno. Zaspal je vedno z jokom, tudi zbudil se je vedno z jokom, tako da sem bila neko obdobje obupana. Spraševala sem se, kaj je narobe z otrokom. Bil je bolj razdražen kot drugi novorojenčki, kar te pri prvem otroku stane veliko živcev, saj te vsak jok vznemiri, veliko bolj te prizadene. Zdravniki so mi povedali, da je statistično dokazano, da so otroci, ki so doživeli travmatičen porod, veliko bolj razrvani, bolj nervozni, bolj živčni.

Saj so otroci včasih veliko breme. Ko si preobremenjen in utrujen, ti gredo včasih tudi lastni otroci na živce in si želiš pet minut miru, ampak to je normalno. Zaradi tega ne smeš imeti slabe vesti, na splošno moraš otroka dojemati kot dar, sploh, če je zdrav.

Koliko časa preživite z otrokoma in kako ga zapolnite?

Opravljam poklic, ki za družino ni ravno najboljši, ker imamo večkrat zvečer vaje in predstave, veliko hodimo na gostovanja. Praznino, ko mene ni, zapolni mož, takoj za Matjažem pa moja oče in mama, ki sta res izjemna dedek in babica ter si z dušo in srcem želita, da bi bila otroka z njima. Res smo veliko skupaj in vsi smo radi zunaj.

Otroka sta tudi zelo živa in se rada ukvarjata s športom. No, za Mihca še ne morem govoriti, da se rad ukvarja s športom, ker bo star šele štiri leta, Luka pa je športen tip, hiperaktiven, rad se giba, skače, igra nogomet. Na morju smo ponavadi en mesec, pozimi smučamo, hodimo na izlete na Katarino, na Rožnik. Zdaj je še toliko lažje, ker Miha ne hodi več popoldne spat. Smo trdna družina, med seboj smo zelo povezani, ker se tudi mož aktivno vključuje v vzgojo in mi zelo pomaga, tudi kuha in pospravlja, tako da včasih pravi, da je že kot "ena baba", ampak on to rad počne.

Ali se vam zdi pomembno, da sta starša z mislimi ves čas pri otroku?

To je težko, ker neprestano nekaj sprašujejo in zahtevajo, zato se moraš včasih malo izklopiti. Saj se tudi tebi "zrola" in takrat pač rečeš, naj te neha spraševati, naj te pusti malo pri miru. To jim moraš povedati. Prav tako ti ni treba biti nenehno na preži, da absolutno vse vidiš in vse slišiš. Mislim, da je za otroka dosti bolj pomembno, da čuti tvojo prisotnost, pa ni treba, da je ta prisotnost tudi aktivna. Otrok mora čutiti, da je v bližini oče, da je v bližini mama, da vsak lahko dela tudi nekaj zase. Otrok se mora čutiti varnega, ne pa da tri ure rineš v njega. Potrebuje svoj čas in svojo koncentracijo za igro, moraš ga navaditi, da se zna sam igrati in mu povedati, naj te pusti pri miru, ko si utrujen. Včasih kuhaš ali pa voziš, vmes te pa še otrok nekaj sprašuje. Saj ne moreš vsega, saj nisi super mama! Ampak drugače je pa fino, da se z otrokom veliko pogovarjaš, da mu zvečer bereš, da ga navadiš na določene rituale.

Nina Ivanič

... Miha in Luka (Foto: osebni arhiv)

Izjavili ste, da mora biti vzdušje vašega doma polno pozitivne energije, v njem ne sme biti živčnosti in prepirov, pa tudi hrupa ne. Kako lahko to dosežete?

Otroka moraš v svojem domu, v svoji bližini, pripraviti na realno življenje. Umetno ustvarjanje pozitivnega vzdušja, češ da je vse lepo in se vse da zmeniti, ni realno. Seveda je priporočljivo, da je čim več ljubezni in tudi vzgoja je lahko pozitivna. Ko prideš v razmetano sobo, lahko rečeš otroku: "Ja, pa zakaj nikoli ne pospraviš te sobe?! Poglej, kako nemaren si! Vse leži naokrog, nikoli ne narediš, kar ti rečem!" Lahko pa prideš in samo rečeš: "Prosim, pospravi sobo!" To sta dva principa, en je poln nerganja, obtožb, negativizma in tudi otrok si bo ustvaril slabo samopodobo, ali pa si bo mislil: "Kaj zijaš? Zgini ven!" Lahko pa začuti avtoriteto, ko preprosto rečeš: "Glej, soba ni pospravljena. Prosim, če jo pospraviš!" In zapreš vrata in greš ven.

Tudi če se starša kregata, otrok vidi, da sta preprosto človeška, je pa zelo pomembno, na kakšen način se kregata. Dobro je, da se potem pobotata, da najdeta rešitve in da je prepir v mejah normale, kar otroška duša tudi lahko prenese. Če po zraku letijo krožniki, če se pretepata, ponižujeta, bo otrok prestrašen, toda ta vzorec bo prevzel in bo delal isto, ko bo odrasel. Če pa je prepir konstruktiven, je to dobro. In tudi ni treba, da otroka obvarujemo pred vsem slabim, ali pa da ga poskušamo na vsak način obdržati v dobri volji, da bo srečen in vesel. Slej ko prej se bo soočil s stvarmi, ki ga bodo razžalostile, zato mora sam v sebi najti mehanizme, s pomočjo katerih se bo znal soočiti z njimi.

Otrok mora vedeti, da življenje ni pravljica, kjer je vse lepo, krasno, pozitivno. Ni res, življenje je čisto nekaj drugega. Otrok mora biti včasih tudi žalosten in ko je žalosten, naj joka. Ko moja fanta jočeta, nikoli ne rečem, naj nehata, ker sta fanta. Saj ima tudi moški čustva! Naj joka, če mu je hudo! Zakaj bi to zadrževal v sebi? Ali pa, ko ga kregam, in čutim, da je prizadet, se nič ne trudim, da bi ga pomirila in spravila v dobro voljo. Naj čuti, kaj je naredil narobe, naj premleva, naj čuti v sebi žalost in mojo zavrnitev, ker otroka zelo boli, ko vidi, da je s svojim obnašanjem prizadel starše. Ampak ne smeš kričati  nanj, ga kregati in biti nesramen, češ, kaj ti je naredil! Naj vidi po tvojih gestah, da te je s svojim obnašanjem prizadel in skušal bo najti vse načine, da bo to popravil!

Ali si kot uspešna igralka in mati dveh otrok znate vzeti čas tudi zase?

Absolutno, saj če poskrbiš zase, lahko poskrbiš tudi za drugega! Imeti moraš čas tudi zase, da si lepo napolniš baterije, da si kot ženska zadovoljna. Ni potrebno, da 24 ur na dan samo strežeš otrokom in si jim na razpolago. Sploh ne! Oni potrebujejo svoj mir, ti svojega, oni morajo napolniti svoje baterije, ti svoje. Nisem za to, da čisto pozabiš nase. Seveda imaš obdobja, ko imaš manj časa zase, posebej takrat, ko je dojenček majhen. Predvsem je težko, ko ga še dojiš, ampak ko so otroci malo večji, kot sta moja dva, pa ne bi smelo biti težav. Sama hodim na telovadbo, z možem greva v savno, na masažo, k prijateljem. Če imava možnost, otroke zaupava v varstvo babici in dedku in s tem ni nič narobe. Brez tega ne gre, v nasprotnem primeru si nezadovoljen, saj čutiš, da ti nekaj manjka. Misliš si, da si se vsemu odpovedal, potem pa to nervozo prenašaš na otroke.

Snemanje intervjuja so nam omogočili v ljubljanskem Gledališču za otroke in mlade (GOML). Nina Ivanič je namreč članica njihovega ansambla.