Otrok v trgovini

(Foto: iStockphoto)

Življenje pred otrokom. Na televiziji gledaš film, v katerem se otrok, ki mami seže do sredine stegen, vrže na tla, tolče z rokami okoli sebe in na ves glas kriči, da hoče avtomobilček s spodnje police. Ko še nisi starš, najprej pomisliš: "Moj otrok pa tega ne bo počel!" Ne, ko bom jaz imela otroka, bo vzgojen, kulturen, obiskoval bo tečaj francoščine in italijanščine, s tekočim znanjem angleščine pa se bo itak že rodil. Pameten. Po mamici. In sploh ... pet let svojega življenja že imam psa, če sem znala vzgojiti njega, bom znala tudi otroka. Red in disciplina. To je recept.

Življenje po otroku. Tvoj otrok v določenem trenutku leži sredi trgovine, tolče z rokami okoli sebe in kriči, da hoče avtomobilček s spodnje police. Kaj naj stori mati? Vse smo prebrale že vse priročnike, teorija je jasna, zdaj jo je treba samo preliti v prakso.

Prva možnost: Otroka dvigneš, ga odneseš iz trgovine, posadiš v avtomobil, odpeljeta se proti domu. Hudič pri tem je, da še vedno potrebuješ mleko in kruh, kar pomeni, da se tako ali drugače, prej ko slej, vseeno moraš vrniti. Z otrokom ali brez njega – če si te sreče, da imaš varstvo in da ga lahko vmes pustiš doma in si prihraniš nadaljnje zgrožene poglede blagajničark.

Polona Požgan in Maks

Polona Požgan je mamica navihanega dečka Maksa. (Foto: osebni arhiv)

Druga možnost: Otroka pustiš, da kriči sredi trgovine in se mirno odpraviš z vozičkom naprej. Zavzeto gledaš v izdelke na polici, buljiš v napis na etiketi, ki ga v resnici sploh ne vidiš. V upanju, da bo mali slej ko prej prišel za tabo in da ga vmes, ko sama zaviješ za drugi vogal, ne bo ukradel neznanec. Bolje, da kriči ..., da ga slišiš. Problem te možnosti je, da še vedno obstaja možnost, da mali ne bo prišel za tabo, kar pomeni, da se moraš vrniti in ga – mehkega kot gumico – nekako pobrati s tal, dvigniti vso to težo v zrak in spraviti na noge. Mimoidoči še vedno zgroženo gledajo. Sploh tisti, ki še vedno živijo "življenje pred otrokom".

Tretja možnost: Požreš slino in kupiš, kar mali želi, v avtomobilu pa mu – vso pot – do doma držiš pridigo, da je bilo to zadnjič. Ha-ha ...

In kako se z otrokovo trmo spopadam jaz?

Ob trmi svojega mulčka večkrat pomislim na to, koliko pravic ima on, ko želi doseči svoje. Če nimaš denarja in če je doma že itak preveč igrač, pač ničesar ne kupiš. Ampak ... včasih si tudi mamica želi čevlje, kljub temu da ima na polici v garderobi že dva podobna para. Maks je trenutno v fazi Ninjagov. Zame so vsi enaki, za njega vsak drugačen. In vsakič znova, ko prideva v trgovino, si kakšnega zaželi. Že od začetka, ko je bil še čisto majhen, sva uvedla pravilo: ko prideva v trgovino, si lahko izbere eno stvar. In to takšno, za katero jaz ocenim, da "ni draga". Načeloma se je odločal za čokoladno jajce, v zadnjem času s težkim srcem pusti jajce v trgovini in izbere Ninjaga. Ki je sicer trikrat dražji od jajca, ampak ... Sama nisem zagovornica pravila, da morajo otroci imeti samo eno igračko, sicer pa naj se igrajo z listi in suhimi vejicami. No, da ne bo pomote ... Nikakor ne zagovarjam pravila, da naj se otroci utopijo v igračah. Pa vendar – časi se spreminjajo. In če mi kot otroci nismo igrali igric na iPhonih, to še ne pomeni, da jih tudi naši otroci ne bodo. Saj tudi mi, ko smo bili mali, nismo obiskovali baleta, gimnastike, ur tenisa, tečaja angleščine s plenicami v hlačah.

Zagotovo se je že vsak starš znašel v položaju, ko je otrok v vsaki trgovini, pošti in bencinski črpalki ugotovil, kaj vse 'nujno potrebuje'. Preberite si nasvete, kako ravnati v takšnih situacijah.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na