Pogovarjali smo se z Uršo Klajder, ki z družino živi v Ljubljani, kljub temu pa že od nekdaj sanja o hiški nekje na podeželju. Življenjska pot jo je popeljala v oglaševalsko agencijo, v kateri dela kot tekstopiska. Poleg tega da se izraža z besedo, pa je ustvarjalna tudi kot fotografinja. Zanimalo nas je, kako ji uspe ustvariti tako čudovite fotografije ...

Tudi vi ste mamica. Kaj vam pomeni družina?

Ne morem povedati drugače kot s klišejem: vse. Kdor jo ima, ve. Pa si nisem nikoli mislila, da bo pri meni tudi tako. Preden sem postala mama, sem bila res drugačen človek. Precej bolj egoistična in tudi egocentrična. Sinko je vse spremenil na boljše, mene in tudi moj odnos do drugih. Zato bi zanj in za družino naredila vse. Pravzaprav moram biti večkrat pozorna na to, da si vzamem kdaj čas tudi zase in partnerja, medtem ko je enoinpolletni sin Fedja v varstvu. K sreči imam partnerja, ki me na to stalno opominja.

Fotografije Urše Klajder - 1

Urša Klajder je zelo ustvarjalna mamica.

Ste zelo ustvarjalna oseba. Najprej ste pisali tekste, nato ste se začeli izražati še s fotografijo.

Če si ustvarjalen po duši, ti to nikoli ne da miru. Slej kot prej se pri neki stvari začnejo zadeve ponavljati, nastajajo objektivne omejitve, ki jih ni mogoče preseči. Zato iščeš nove poti, pri katerih bi lahko razvijal svojo ''žilico''. Tekstopisje in fotografija sploh nista nezdružljiva in v prihodnosti si želim ustvariti lasten projekt, ki bo sestavljen iz obeh mojih talentov.

Kdaj ste odkrili ljubezen do fotografiranja?

S fotografijo sem se pravzaprav srečala v službi. Za dobrega kreativca ni zadosti, če je samo mojster v besedi, nujno mora znati razmišljati tudi v sliki. Menila sem, da se v fotografiji skriva tudi nekaj več zame in odločila sem se, da grem tudi sama na hitri tečaj fotografije. Vse ostalo je praksa, daleč od popolnosti, po mojem skromnem mnenju, vendar so vsi izjemno zadovoljni. Če ne bi bili, bi bila pripravljena fotografiranje ponoviti, dokler ne bi bili, a to se še ni zgodilo. Ne želim ustvarjati nečesa samo zaradi zaslužka. Seveda pride prav, a želim zadovoljne starše, ki bodo imeli lep in večen spomin na svojo družino.

Fotografije Urše Klajder - 12

Najlažje je fotografirati novorojenčka, ko spi. (Foto: Urša Klajder)

Kaj vam pomeni fotografiranje? Kaj želite pričarati s fotografijami?

Ko sem začela, sem fotografirala vse. Potem je prišel Fedja, odprl se mi je nov svet in kaj bo moj glavni motiv, sploh ni bilo več vprašanje. Pri fotografiranju vsakič znova občutim vznemirjenje. Komaj čakam, da naložim fotografije na računalnik, si ogledam, kaj je nastalo, jih podrobno preučim, ugotovim, zakaj je nekaj očesu prijetno in kaj bi lahko bilo še bolje. Možnosti so neskončne. Všeč so mi fotografije, ki govorijo zgodbe ljudi, ki jih fotografiram, zato imam raje spontanost, ujete trenutke, ki povedo tudi, kaj se je dogajalo prej in potem. Od svojih fotografij želim predvsem, da vzbujajo čustva. Da ljudje, ki jih gledajo, začutijo tisto, kar sem v danem trenutku začutila jaz, ko sem stala za objektivom.

Kako poteka fotografiranje dojenčka? Kaj vse je potrebno, da fotografija uspe?

Fotografiranje novorojenčka v bistvu ni naporno, saj si ponavadi za to vzamemo čas, ki je za to potreben. Zavedam se, da prihod novega člana v družino lahko prinese kaos, ravno zato spodbujam nosečnice, naj si približni termin rezervirajo prej in se nanj pripravijo. Zadnja stvar, s katero naj se starši obremenjujejo, sem jaz, saj sem bila tudi jaz enako zmedena in nepripravljena na njihovem mestu. Ponavadi pridem k njim na dom, ker je to lažje za mlado družino. S seboj prinesem fotografska ozadja in vse rekvizite. Prostor primerno segrejemo in potem novorojenčka/dojenčka slečemo in zavijemo v odejico. Ponavadi ga mama še nahrani in če imamo srečo, s tem tudi uspava. Potem ga odvijemo in naredimo nekaj fotografij, več motivov in položajev ter seveda tudi nekaj intimnih družinskih fotografij. Potem se delo šele začne, saj moram fotografije računalniško obdelati. Z eno fotografijo imam od nekaj minut pa tudi do ene ure dela.

Nekaj scen si zamislim že prej, glede na starost dojenčka ali otroka. Najraje pa ideje pridobim med samim fotografiranjem. Inspiracija mi je otrok sam, njegov temperament in starši, njihov način življenja. Poskusim se vživeti v starše in njihove zgodbe ter na podlagi tega ocenim, kaj bi jim bilo všeč, kakšen stil fotografij. Pogosto poskušam v fotografijo vključiti tudi rekvizite iz njihovega življenja, ki lahko dodajo sliki tisti pravi kontrast. Če je oče recimo zaposlen kot menedžer, lahko dojenčku na primer za šalo nataknemo kravato. Če je mama balerina, dojenčico fotografiram z baletnimi čevlji. Marsikatera fotografija je lepa, le redke pa imajo tisto nekaj več, za kar je zaslužen predvsem trenutni navdih. Najbolj močni trenutki so gotovo trenutki izkazovanja čustev, a ti morajo biti pristni, če niso, tudi fotografija ne učinkuje naravno.

Fotografije Urše Klajder - 8

Dojenčka, če mu to ustreza, povije fotografinja v bubo. (Foto: Urša Klajder)

Kdaj je pravi čas, da se ujamejo v fotografijo prisrčni trenutki novorojenčka?

Pri novorojenčkih je bolj primerno, da spijo, ker ko so budni, ponavadi jokajo ali pa se preveč krčevito gibajo. Čim mlajši je novorojenček, bolj trdno spi in več možnosti imamo, da dobimo tiste spokojne fotografije spečega novorojenčka. Prvih 10 dni je optimalnih, saj takrat res lahko ujamemo mirno spečega novorojenčka, zvitega v položaju kot v maternici. Seveda je pogosto to možno tudi kasneje, vse pa je odvisno od njegovega značaja. Naslednje primerno obdobje je nekje po tretjem mesecu, ko začnejo ''pasti kravice'', in potem, ko začnejo sedeti in se plaziti, ter seveda ko postanejo malčki.

Bi se odločili, če bi vas starša povabila, tudi za fotografiranje že v porodnišnici?

Seveda bi se. Povpraševanja po tem še ni bilo, medtem ko so v tujini take zgodbe že precej običajne, ampak v tujini je precej bolj uveljavljeno tudi fotografiranje otrok, dojenčkov in nosečnic. Pravzaprav ima že vsaka nosečnica svojega osebnega fotografa, ki spada že skoraj k ''obvezni opremi''.

Otroci so težko dolgo časa pri miru. Kako jih motivirate med tem, ko se okrog njih vi vrtite s fotoaparatom v rokah?

Moja velika prednost je v tem, da imam doma za vajo živi model, ki spada med najbolj energične in zahtevne otroke, kar sem jih kdaj videla in sem zato res pripravljena na vse. Nekaj ''zaloge'' imam tako že sama, ker pa se moram vmes ukvarjati še z iskanjem motivov in nastavitvami fotoaparata, so zelo dobri motivatorji tudi starši. Ponavadi se spakujejo, mahajo z igračkami, jih ogovarjajo, sprašujejo ipd. Vse pride prav, ker si tako ali tako ne želimo samo statičnih portretov, ampak otroka v akciji. Naj se vidi njegov karakter, kakršenkoli pač je! V skrajni sili pa je priročna tudi čokolada. Neverjetno, kako se tudi tisti najbolj nekooperativni malčki v trenutku spremenijo v pridne angelčke. Najtežje je fotografirati dojenčke, ki niso več novorojenčki. Ne spijo trdno, vendar jih je tudi težko spraviti v položaj, ki bi bil vizualno vpadljiv. Takrat naredimo več fotografij v naročju ali pa dojenčka povijemo v bubo, če mu to ustreza.

Fotografije Urše Klajder - 16

Fotografinja ima najraje ujete trenutke, ki povedo tudi, kaj se je dogajalo prej in potem. (Foto: Urša Klajder)

Fotografirate tudi na porokah. Kako se lotite tako drugačnega projekta?

Fotografiranje poroke je na nek način res nekaj povsem drugačnega. Pri fotografiji dojenčkov imamo veliko možnosti za ponovitev, na porokah pa je ponavadi samo ena. Vendar tudi pri poroki lovim čustva in strast med mladoporočencema. Če ujamem tisti trenutek, tisti pogled, ko za njiju obstajata samo onadva, je več kot pol dela narejenega. Notranjih posnetkov je dovolj že med samim obredom in med pripravami neveste, zato ponavadi več portretov naredimo kar zunaj, sicer pa odvisno od ambienta, tam, kjer vidim primerno sceno, tam fotografiramo. Če je par zato, jima z veseljem prepustim predloge za scenarij, največkrat pa se odločamo skupaj.