Urša Lamut ima disleksijo in je danes lastnica dveh uspešnih podjetij. Ponuja storitve kvalitativnega raziskovanja in izdaja knjige za otroke z disleksijo. Kot avtorica se podpisuje tudi pod pravljice, ki otrokom olajšajo branje in med drugim nam zaupa tudi naslednje: "Dislektik vidi stvari, ki jih drugi ne vidijo."

Preberite še: 1. del intervjuja z Uršo Lamut: 'Ti si dislektik. Vem, ker sem tudi sam!'

Kdaj ste vzpostavili pozitiven odnos do disleksije in zakaj? Kaj vas je spodbudilo?

disleksija

(Foto: osebni arhiv)

disleksija

Urša Lamut (Foto: osebni arhiv)

Pozitiven odnos do disleksije sem vzpostavila, ko sem jo sprejela kot del sebe. Ključni trenutek je bila izdaja dveh otroških pravljic. Odločitev za izdajo knjig (To je moje, Rdeči Fičko premaga strah in Kje je pismo za Dobrega moža) namenjenih (tudi) disleksikom se je v meni prebudila spontano. Zdelo se mi je pomembno, da se disleksijo predstavi v pozitivni luči in knjigi sta se mi zdeli primerno izhodišče za to.

Torej, je disleksija ovira ali dar?

Trdno verjamem, da je disleksija dar! Dar, ki se nahaja v načinu razmišljanja dislektika. Dar se lahko nahaja v širokem spektru razmišljanja, uspešnem reševanju problemov, instinktivnem razumevanju kako stvari delujejo, kreativnosti, vizualno-prostorskih spretnostih … Seveda vsi dislektiki nimajo teh sposobnosti. V večini primerov pa so vztrajni in odločni, še posebej, če so ustrezno motivirani. Motivacija je pri dislektiku čarobni napoj Obeliksa ali špinača Popaja. Z njo bo dislektik presegel meje zanj (ali za starše ali učitelja) nemogočega.

Kako se je spremenil odnos do disleksije v primerjavi z nekoč?

Kot dislektik sem bila (predvsem v šoli) označena kot nemirna, površna, frfrasta, energična ... Deklica, ki je preveč igriva in nezbrana. Zdi se mi, da se disleksiji in dislektičnim otrokom ni namenjalo pozornosti, kot se jo namenja danes. Če se ozremo samo v šolski prostor: danes so pedagoški delavci (bolj) opolnomočeni z znanjem o disleksiji, obstaja tudi možnost pridobitve odločbe in s tem individualnega programa za učence s posebnimi potrebami. Dislektikom se s tem prilagodi učno gradivo (npr. tip pisave in velikost črk) kot se jim lahko prilagodijo pogoji preverjanja in ocenjevanja znanja.

Potem je danes na voljo več pomoči …

Poleg prilagoditev v šolskem prostoru obstajajo tudi različne organizacije, ki nudijo pomoč otrokom z disleksijo kot tudi njihovim staršem. Uspešno sodelujem z Inštitutom za disleksijo, ki deluje v sklopu Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Otroci in starši lahko nasvete in pomoč najdejo tudi v Centru MOTUS in Društvu Bravo, Posvetovalnicah za učence in starše ipd. Obstajajo tudi različne metode, s katerimi se skušajo omiliti znaki disleksije. Trenutno najbolj izpostavljeni sta metoda REI in AFS metoda. Pri izbiri metode pa se mi zdi pomembno to, da se prepozna, katere metode dislektik sprejema oziroma jih prepoznava kot izhodišče za razvoj lastnih mehanizmov oziroma strategij obvladovanja posebnosti disleksije. Zato je zelo pomembno, da se starši pri iskanju uspešne metode za njihovega otroka zavedajo, da ne bodo že pri nakupu prvega loto listka zadeli milijone. Vendar to ne pomeni, da naj ne vztrajajo pri iskanju, za njihovega otroka, najprimernejše metode.

Kaj pomaga vam npr. pri pisanju pravljic?

Navadno pravljice pišem sprva na roko v zvezek, nato jih prepišem v računalnik. Vendar narava mojega raziskovalnega dela od mene terja skoraj vsakodnevno uporabo računalnika. Pri tem mi je najbolj v pomoč Wordov podčrtovalnik napačno zapisanih besed. Ta pomoč me razbremeni nenehnega preverjanja pravilnega zapisa besed. Omogoča mi, da besedilo zapišem brez prekinitev in s tem se misel, ki jo želim zapisati, ne prekine. Ko končam z zapisom, preverim, katere besede so podčrtane in jih popravim.

Zakaj ste se odločili za pravljice, prilagojene dislektikom?

Z zelo veliko truda sem osvojila branje z razumevanjem. In šele takrat sem začela uživati v knjigah. Moja domišljija je postala neomejena. Ta je, po mojem mnenju, pri dislektikih ključna začimba za njihov uspeh. In to je razlog, da sem se odločila napisati pravljice, opremljene s pisavo za dislektike. Da jim pomagam občutiti radost, ki sem jo doživela tudi sama ob (prvem) samostojnem branju knjig od začetka do konca!

Od veselja do branja do ideje za pravljico, namenjeno dislektikom ...

disleksija

(Foto: osebni arhiv)

Ideje za pravljice se pojavijo spontano, najpogosteje izhajajo iz dogajanje našega družinskega življenja. Zgodba "To je moje" je nastala kot pravljica za lahko noč, v kateri sem združila doživetja oblačnega dne na morju. Zaradi slabega vremena se nismo kopali in odločili smo se za potepanje po otoku. Na izletu smo doživeli nenavadnosti – našli smo prevrnjeno, staro razbitino tovornjaka s hruško za beton, v majhni vasici smo zapeljali v tako ozko ulico, da so nam domačini pomagali se prebiti skozi in ob koncu dneva sta se otroka skregala v peskovniku zaradi igrač. Prijateljica iz študentskih dni, ki je bila pri nas na obisku in je poslušala pravljico, me je nato tri dni vztrajno prepričevala naj zgodbo zapišem. In tako se je zgodila prva izdana otroška knjiga.

Zakaj so te knjige drugačne?

Najpogostejše ovire dislektika pri branju disleksije so zamenjava, zrcaljenje, spreminjanje, obračanje in združevanje črk skupaj. V pisavi Dyslexie, ki je uporabljena v otroških knjigah "To je moje", "Rdeči Fičko premaga strah" in "Kje je pismo za dobrega moža", je vsaka črka edinstveno oblikovana in tako pomagajo pri odpravljanju bralnih ovir dislektika.

Inovativna pisava poveča lahkotnost branja dislektikom:

► Poudarjenost ali težišče je na spodnji črti z dodanimi jasnimi osnovnimi črtami črk. To naj bi dislektikom preprečevalo obračanje besed.

► Črke, ki jih dislektiki pogosto zamenjujejo so rahlo nagnjene in zato jih disleksiki lažje razlikujejo.

► Odprtine črk (npr. a, c, s) so povečane. Na ta način črke izgledajo manj podobne in je njihova oblika enostavnejša za prepoznavo.

► Oblike črk (npr. d, j, l), ki so podobne, so subtilno prilagojene, kar zmanjšuje možnost preklapljanja in zrcaljenja med branjem.

► Nekatere črke (f, h, p) imajo daljše repke, kar pripomore k zmanjšanju preklapljanja črk med branjem.

► Ločila in velike črke so krepke in s tem poudarjajo presledke med besedami, zaključke in ali začetke stavkov.

► Črke, ki so si medsebojno podobne, se razlikujejo tudi po različnih višinah. Tako je vsaka črka edinstven znak in s tem pripomore k zamenjavi črk.

► Razdalja med posameznimi črkami in besedami je povečana, zaradi česar je branje bolj prijetno ali lažje kot tudi zmanjšuje združevanje (ali prelivanje) črk med branjem.

Poleg pisave prilagojene dislektikom sva z oblikovalcem (Tomažem Levičarjem) upoštevala tudi medvrstični razmik ter velikost pisave in ne prekrivanja besedila z ilustracijami. Poleg tega sva določene (daljše ali zahtevnejše) besede obarvala drugače od preostalega besedila. Te besede lahko dislektike motivirajo, da berejo besedilo do naslednje drugače obarvane besede.

Posebne pravljice …

Zaradi vseh naštetih prilagoditev besedilo pravljice ni tiskano na barvnem papirju, kot je to pogosto v drugih knjigah prilagojenih za dislektike. Ugotovila sem, da se morajo dislektiki privaditi na branje črk zapisanih tudi na belem papirju, saj učbeniki ali leposlovje (za malo starejše) ni tiskano na barvnem papirju. Zato te knjige vidim kot subtilen prehod iz prilagojenih knjig na knjige, ki ne upoštevajo bralnih posebnosti dislektikov. V kolikor se branje, kljub prilagoditvam, še vedno zatika, se lahko uporabi barvna folija ali bralni kartonček. Sprašujem se, zakaj šolskih učbenikov in delovnih zvezkov ne opremijo s pisavo za dislektike ter s tem bistveno razbremenijo pedagoške delavce, ki naj bi za disleksike pripravljali prilagojena učna gradiva.

Pravi pristop je torej zelo pomemben ...

Predvsem pa je pomemben lahkoten pristop pri spoznavanju otroka, pa naj bo to dislektik ali ne, z začetnim branjem zgodb. Opažam, da otroci zelo radi povedo svojo zgodbo, ki jo prepoznajo preko ilustracij v knjigi. Zato predlagam, da naj najprej otrok pove svojo zgodbo naslonjeno na ilustracije, nato pa skupaj s straši ali samostojno prebere še zgodbo, ki je dejansko zapisana v knjigi. Temu sledi, zame, najpomembnejši del, to je pogovor o zgodbi.

Poleg tega krepitev navdušenja ali všečnosti branja ni izključno povezano samo z branjem pravljic in zgodb v knjigah. Zgodbe se lahko otrokom približajo tudi s kamišibajem ali z različnimi gledališkimi uprizoritvami.

Odziv ...

V času, ko sem imela predstavitve svojih knjig v slovenskih knjižnicah, je k meni pristopil fant in mi zaupal: "Veš, tudi jaz imam težave z branjem!" Z njim se nisem želela pogovarjati o njegovih "težavah", zato sem ga vprašala, kaj ga veseli. "Zelo rad sestavljam legokocke. Veš, zelo zelo hitro lahko sestavljam stvari iz kock." mi je ponosno povedal. Zato sem nadaljevala: "Ali pri sestavljanju uporabljaš načrte?" Fant me je začudeno pogledal in odgovoril: "Seveda." Odgovor je bil na dlani: "In veš, da ko sestavljaš po načrtu, bereš?" To je bil šele pogled začudenja na njegovem obrazu in sem nadaljevala: "Seveda ne gre za branje črk, kot se ga učiš v šoli in ga vadiš doma. Gre za malo drugačno branje, a pri tem branju si odličen. Vendar z vztrajnostjo in kakšno zanimivo knjigo ti bo tudi branje črk postalo enostavnejše in nekoč boš pri tem branju užival, tako kot sedaj uživaš pri branju navodil za sestavljanje kock." Sama bi temu fantu v navodila za sestavljanje kock napisala navodila in na vsak peti list motivacijski stavek.

Poglejte še: Video "Kaj je disleksija":

Vaše delo na tem področju pa ni končano in se nadaljuje?

Pripravljamo projekt bralne značke (na malo drugačen način) za dislektike in tudi vsakoletno organiziramo dogodek Bisleksijo. Bisleksija je usmerjena v osveščanje širše javnosti o pomembnosti prepoznavanja prednostnih področji pri dislektikih in načinih spodbujanja razvoja tega področja (ali področji) že v času (osnovnošolskega) izobraževanja. Prav tako je Bisleksija namenjena osveščanju širše in strokovne javnost o morebitnih težavah dislektikov in jim (ali/in njihovim staršem, učiteljem) ponuditi drugačne/nove oblike in metode premagovanja izzivov vezanih na disleksijo. Predvsem se želi med širšo javnostjo spodbuditi odkrit diskurz o disleksiji, ki ne bo imel negativnega predznaka. V letu 2019 bo Bisleksija potekala med 9. in 10. oktobrom v Novem mestu.

Kaj se vam zdi pomembno, da bi se moral zavedati vsak dislektik, da bi to dejansko spremenil v svojo prednost in kako?

Kot je zapisal Oscar Wilde: Bodi to kar si, vsi ostali so že zasedeni.

Bibine e-novice

Prijavi se na Bibine e-novičke in bodi na tekočem z aktualnimi članki o zanositvi, nosečnosti, negi in vzgoji otrok, partnerskih odnosih in idejah za prosti čas. Zate jih pripravlja ekipa Bibaleze.si.