KDORTOBERE

Andraž na svojem blogu KdorToBere s humorjem premaguje težave in se sooča z izzivi, ki mu jih predstavlja vloga aktivnega očka male princeske. (Foto: osebni arhiv)

Menim, da mora otrok sam spoznavati svoje omejitve. Nima smisla, da ji prepovedujem stvari, njej pa se ne sanja, zakaj sploh obstajajo določene prepovedi.

“Ne butaj se z glavo v ___!” bi lahko rekel vsak dan 1.000× in še vedno ne bi vedela, zakaj gre.

Pustim jo, da se igra. BUM v omaro. BUM v mikrovalovko. BUM v ogledalo (okej, to je bila moja krivda, ker sva se igrala – ups), BUM v … Počasi se začenja zavedati, da njena glava NI trša od večine predmetov v našem stanovanju in je iz dneva v dan bolj pazljiva pri manevriranju.

Morda se sliši neumno, toda mislim, da nekaj buškic ni nič v primerjavi s posledicami, ki lahko nastanejo, če našega otroka celo življenje “ščitimo” le s prepovedmi, pravih posledic svojih dejanj pa ne pozna.

Ne omejujmo svojih otrok s kopico prepovedi, ki (vsaj zanje) nimajo nobenega smisla. 

Ko sem bil še (manjši) otrok, sem bil vedno cel pobuškan. Modrice in črnice, praske in odrgnine, buške in BUM!ške. Za skorajda vse poškodbe sem bil kriv sam (firbčen otrok = pobuškan otrok). Iz vsake situacije sem se nekaj naučil. Npr.: če plezaš po mokri ograji, je velika možnost, da te bo bolela glava in/ali jajček … Razen enega precej bolečega zvina kolena sem otroštvo preživel brez večjih (vidnih) posledic.
Na napakah se učimo in samo milijarda (mojih) napak me je pripeljala do tega trenutka – vse te napake so krive in zaslužne za to, da sem to, kar sem.

Velika zasluga za to, da smo se iz štorastih dojenčkov razvili v (dokaj) normalne posameznike, gre tako tudi našim staršem. Včasih so starši naše vragolije spremljali drugače, kot to počnejo starši danes. Danes se veliko dela na preventivi, zato do kurative ponavadi sploh ne pride – odlično, a s tem so otroci oropani nečesa precej bolj pomembnega: raziskovanja ob igri in predvsem uživanja v igri, ki mimogrede prinaša tudi tisto najbolj pomembno, česar naši otroci ne poznajo (dovolj dobro): POSLEDICE.

V slovarčku starša v 21. stoletju je namreč z velikimi črkami zapisana beseda “NE” – predvsem kadar gre za dejavnosti, pri katerih bi lahko bila ogrožena brezmadežnost kolen naših angelčkov.

“Joj, pazi, da se ne buškneš!”
“NE SMEŠ PLEZATI PO IGRALIH!”
“Nočem, da se lovite in skrivate – ne, ker boš padel.”
“Ne!”
“Ne smeš, ne delaj tega …”

Se prepoznaš v kateri od prestrašenih mamic in očkov?

Ne? Seveda obstajajo tudi starši, ki besede “NE” ne uporabljajo – načela sočutne vzgoje precej omejujejo uporabo le-te, zato si sočutni starši pomagajo s 1001 metodo … s katero otroka odvračajo od potencialno nevarnih situacij.

Ne glede na vrsto vzgoje, ki jo prakticirata starša, je jasno, da se današnjo pamžarijo (kar malo preveč?) zavija v vatko. (skorajda) Ni več otrok, ki bi se lahko brezskrbno igrali toliko časa, dokler si eden od njih ne potolče kolena. Ni več plezanja po igralih, sabljanja z doma narejenimi sabljami, streljanja s PVC cevkami in šipkom … Prepovedali smo vse, kar nas je zabavalo XY let nazaj in s tem otroke nehote porinili za računalnike, televizije in mobilne telefone.
Seveda je igra s fračo nevarna, toda potem ko je bila prepovedana frača, je bila prepovedana še druga in tretja in četrta najbolj nevarna stvar in kmalu smo prepovedali še ravbarje in žandarje, da otroci niso bili prešvicani. Nikoli ne veš, za katerim ovinkom se skriva prepih, ki povzroča prehlad!

Pa zdaj? Zdaj jamramo, da “včasih ni bilo tako” in bentimo čez tehnologijo, ki nam je ukradla otročad. Ne zavedamo se, da smo s tem, ko smo (večini) odvzeli igro – od najnevarnejših do tistih, ki so samo dišale po tem, da bi se lahko kdo opraskal – sami sebi pljunili v skledo. Ustvarjamo generacije otrok, ki se ne znajo igrati – vsaj ne brez multimedijskih pripomočkov … za štirimi stenami varnega domovanja. Dan za dnem …

Otrok na gugalnici

(Foto: Profimedia)

Dejansko smo včasih potrebovali le prazno piksno piva ali pa srednje velik kamen, da smo se lahko cel vikend igrali skrivalnice.
Danes? Poglej v sobo. Je na računalniku, gleda televizijo in/ali je na telefonu?
8 od 10 vas bo odgovorilo z “JA!”.

Kaj nam je storiti? Ne vem.

Neumno, kajne? Bitcham čez situacijo, ne ponudim pa rešitve.

Tak pač sem – zmeden fotr majhne punčke, ki noče, da bi njegova hčerka odrasla v mobitelskega zombija. Očka, ki se še spomni igre pred blokom. Ati, ki si za svojega otroka želi ogromno rekreacije, druženja z vrstniki in preganjanja po svežem zraku. Tati, ki … gleda svojo hčer in ne zakriči ob vsakem BUM, ki se bo čez nekaj minut poznal na njeni lepi glavici …

Kaj pa ti? Pustiš svojemu otroku, da se igra … tako, kot smo se igrali mi?