Mateja Tišler

Prva malčkova oblačilca ... (Foto: osebni arhiv)

Mateja Pineda je svojega moža Fernanda spoznala kar v sami Mehiki. Njo je srce že po prvem obisku dežele vleklo tja. Poiskala si je službo kot učiteljica angleščine, ki je učiteljem ob delu ponudila tudi tečaj španščine. Njen učitelj je bil Fernando. Sprva mu je bila Mateja več kot nenavadna, saj je bila strašno resna in vedno točna, ona pa si ni nikoli predstavljala, da bi lahko bila z Mehičanom, saj pravi, so vsi strašno posesivni in ljubosumni. Pa vendarle je vzklila ljubezen in prejšnje leto sta se tudi poročila. Pred meseci sta ju na testu nosečnosti razveselili dve črtici in kmalu bosta prvič postala očka in mamica. Z Matejo smo se pogovarjali o tem, kako nosečnost poteka daleč od nas, v povsem drugačnem okolju, z drugimi navadami, v drugačnem jezikovnem okolju in kakšne načrte ima za usklajevanje vzgoje ter učenje svojega maternega jezika.

Kako so novico o nosečnosti sprejeli člani tvoji družine?

Prav vsi so veseli z nama. Moji starši bodo dobili prvega vnuka, tudi Fernandova družina je presrečna. Vsi naju neprestano sprašujejo, kako se počutim in če kaj potrebujem. Konec aprila bo Fernandova sestra organizirala tradicionalni baby shower, ki je namenjen klepetu in zabavnim igricam, najbolj pa zbiranju stvari za dojenčka, na tak način si tukaj pomagajo. Tudi v šoli, v kateri poučujem, moji učenci vsak dan gledajo, če imam že kaj večji trebušček, sprašujejo me, kdaj bom rodila in če bom pripeljala pokazat dojenčka.

Kako pa je z zdravniškimi pregledi?

Moram reči, da imam strašansko srečo, da si lahko privoščim zasebnega ginekologa. Javne bolnišnice so v glavnem za revne ljudi in včasih grem tudi sama tja, nosečnost pa se mi zdi bolj kompleksna stvar, tako da sva se s Fernandom odločila, da bom obiskovala zasebnega ginekologa. Daje mi občutek, da ima ves čas tega sveta, že pri prvem obisku nama je dal svoj elektronski naslov in telefonsko številko, da ga lahko pokličeva, kadarkoli želiva. Verjetno bo tudi sam prisoten pri porodu, kar se mi zdi prednost, glede na to, da naju spremlja skozi celotno nosečnost.

Mateja Tišler

Kakšno posteljico bomo izbrali? (Foto: osebni arhiv)

Se že pripravljata na rojstvo, opremljata otroško sobo?

Ker je do poroda še precej časa, se še ne pripravljava veliko. Iz enosobnega stanovanja sva se preselila v dvosobnega, da bo več prostora. Potem, ko je test pokazal, da pričakujem, sem simbolično kupila rumen pajacek, prijatelj Paco je iz Veracruza prinesel srajčko in hlačke, učenka mi je prinesla kopalni plašček. Kupila sva dva slinčka Yo amo a mi papa in Yo amo a mi mama (Rad imam očka in mamico), to je pa tudi vse. Kljub temu, da je ta otrok strašansko zaželen, me ni popadla kakšna nakupovalna mrzlica. Rada bi seveda kupila stvari, ki jih bom resnično potrebovala, drugače pa sem popoln minimalist. Nočeva niti, da ima otrok doma za celo trgovino igrač, ko bo zanje nehal kazati zanimanje, jih bomo podarili otrokom, ki igrač nimajo.

Sta ime za otroka že izbrala?

Lahko rečem, da ja. V Mehiki je sicer navada, da imajo otroci dve imeni in dva priimka. Tej tradiciji bova sledila. Kljub temu da bo otrok pol Slovenec, vem, da nikoli nanj ne bom mogla prenesti polovico vpliva Slovenije, ker bo zrasel tukaj, četudi se bom še tako trudila. Zato sva se za dve imeni tudi odločila. Veliko slovenskih imen se tule težko izgovori, Špela, Tjaša, Saša, Anže, Žiga zato ne pridejo v poštev. Spet drugi so zaradi pomena nesprejemljivi: Nada pomeni, nič, Tina – kopalna kad, Mira – poglej, Miha – moja hči, zato je bilo težko najti ime, ki bi bilo v vseh pogledih sprejemljivo in jasno. Kot kaže, bo deklica Nina Karina; Nina je bilo ime moji prvi plastični punčki, Karina me spominja na Karin, skupaj z Nino pa lepo zveni. Če bo fantek, bo po vsej verjetnosti Diego Andraž; Diego je za špansko govoreče okolje običajno, Andraž pa je bil včasih moj sosed, s katerim sem se preigrala celotno otroštvo in njegovo osebnost še danes občudujem.

Opažaš med mehiško in slovensko vzgojo kakšne podobnosti, razlike?

Že dve leti učim v osnovni šoli, zato imam določen vpogled v to, kako tukaj vzgajajo otroke. Običajno je tu tako, da se življenje staršev po rojstvu otroka spremeni v življenje, ki je zgolj in le domena otroka. Otroci so praktično princese in princi. Vse je prilagojeno njihovim željam in če je le mogoče, se jim to tudi omogoči. Konce tedna se preživlja po okusu otrok, jé se v restavracijah. Za otroke je precej težko, ko pridejo v šolo in niso več v središču pozornosti. Ženske se po rojstvu otrok stoodstotno posvetijo družini, otrok nikoli ne zaupajo v varstvo nikomur, ker nikomur ne zaupajo. Skupni večeri z možem ali kino v tem primeru odpadejo, ker za nič drugega ne ostane časa.

Nosečnica Mateja v Mehiki

Takole se je veselila novice, da bo mamica. (Foto: osebni arhiv)

Fernando sprva nad idejo o otrocih ni bil tako navdušen, ker je mislil, da mora enak stil življenja, ki se vrti okrog otrok, sprejeti tudi on. Zato ga je neznansko osrečil pogovor o tem, da zame otrok ni večvreden družinski član. Jaz vsekakor ne bi mogla otroka vzgajati kot središče vesolja ne čustveno ne materialno. Za otrokovo osebnost je po mojem mnenju zelo dobro, da ve, da je neznansko pomemben, da pa vendarle okrog njega obstajajo tudi drugi. Žal po mojih izkušnjah otrok tu ne učijo tako in tako velikokrat ljudi okrog sebe prizadenejo. Ljudi motijo s kričanjem, tekanjem naokrog, koga porinejo ali pohodijo, ker drugače niso navajeni razmišljati.

Lahko primerjaš lastnosti Mehičanov in Slovencev? Katere dobre bi pri obeh izpostavila in katere bi rada privzgojila svojemu otroku?

Priznati moram, da vidiva precej prednosti obeh dežel. Pri slovenski vzgoji mi je zelo všeč spoštljivost, to da ljudje ob zadovoljevanju svojih potreb opazijo tudi druge, ostalih ne motijo, da se znajo otroci igrati tudi kreativno, ne pa da se zabavajo le s sodobno tehnologijo, se naučijo veliko tujih jezikov in radi berejo. Mehiška kultura pa mi je zelo blizu zaradi odprtega izražanja čustev, ljudje ocenijo situacijo, naredijo kar se da, potem pa niso zaskrbljeni. Znajo uživati v življenju, le odgovornosti jim včasih malce zmanjka.

Kako govorita vidva in v kakšnem jeziku bosta govorila z otrokom?


Midva govoriva v španščini in angleščini, slovenskega z njim žal ne morem deliti, čeprav sama z velikim veseljem berem knjige, pišem in se pogovarjam z ostalimi Slovenci. Tako jaz kot Fernando bi z otrokom rada komunicirala v svojem jeziku, a se bojim, da bova majhne možgane s toliko jeziki povsem zmešala. Zlasti, ker bom le jaz tista, ki bo z njim govorila slovensko. Zaenkrat bova začela z angleščino in španščino, ko pa bo otrok ločil ta dva jezika, bom začela vključevati tudi slovenščino.

Je Fernando že obiskal Slovenijo?

Odkar sva skupaj, sva jo obiskala enkrat. Potovanje je namreč za mehiške razmere precej drago, saj so plače občutno nižje. Želela sem, da Fernando deželo spozna, da vidi, od kod prihajam in kaj me je oblikovalo v osebo, kakršna sem danes. In nad državo je bil navdušen. Fasciniran je bil nad naravo, najbolj nad Veliko Planino, kjer pravi, da je narava kot umetna preproga s kočicami, ki kar čaka na snemanje kakšne reklame. Bled, otok in grad ob njem, pa se mu zdi eden najlepših krajev na svetu.

Težko si predstavljam, da bi Fernanda slovensko naučila do te mere, da bi se v njej lahko tudi sporazumevala. Si je pa nekaj izrazov v Sloveniji zapomnil. Moški – za stranišče, A res?, Fino, vino, pivo, kremšnite, koliko stane kikiriki, melona, limona, živjo, palačinke. Branje mu sicer ne dela težav, ker je izgovorjava podobna španski, pravi pa, da je jezik strašansko težek in tudi sama se strinjam.

Načrtujeta še kakšnega bratca ali sestrico?

Oba prihajava iz večjih družin, Fernando iz družine s sedmimi otroki, brata in sestro imam tudi jaz, tako da si več otrok želiva tudi midva. Želim, da ima najin otrok tovariša za igro, nekoga, ki bi šel v življenju čez podobne izkušnje in mu zaupal. Ker pa nisem več rosno mlada, je zelo verjetno, da bo bratec ali sestrica posvojen, kar je tule precej enostavno. Sirotišnic je veliko.

Fernando Pineda

Tudi očka Fernando nabira znanje - iz slovenske knjižice. (Foto: osebni arhiv)