Vse se je začelo leta 1962, ko se je ruskemu znanstveniku Igorju Charkovskemu rodila nedonošena hči Veta. Tehtala je le 1,2 kilograma in ob rojstvu so zdravniki napovedali, da ne bo dočakala niti dneva, ko naj bi, če bi bilo vse v redu, prijokala na svet. Vendar Charkovsky ni obupal. Drobceno hčerko je položil v kad vode, da so se zmanjšali učinki zemeljske gravitacije nanjo in je tako postala lažja. Energijo, ki je dekličino telo tako ni potrebovalo za boj proti gravitaciji, je  porabila za razvoj tkiv, potrebnih za preživetje.

Plavanje

Charkovsky je hčer dal v vodo, da bi omilil učinke gravitacije na njeno telo. (simbolična fotografija) (Foto: iStockphoto)

Smiselno

Vodno okolje se je Charkovskemu zdelo smiselno tudi zato, ker bi bila Veta v maternici še vedno obkrožena s tekočino, če se ne bi rodila prezgodaj. Izumitelj je kmalu zgradil velik notranji bazen, ki je za sedem mesecev postal Vetin dom. Do dne, ko naj bi se rodila, se je tako Veta dejansko razvijala bolje od običajnih novorojenčkov. Pri 11 letih starosti pa je bila deklica že državna prvakinja v plavanju.

Zamisel za porod v vodi se je Igorju porodila leto pozneje, ko je razmišljal o tem, kako bi lahko omilil šok gravitacije, ki ga novorojenček doživi ob rojstvu. To je smatral za glavni razlog, da ljudje uporabljamo le od tri do pet odstotkov možganske kapacitete. Sklepal je, da je pretres, ki ga ljudje doživimo, ko se izvijemo iz breztežnosti maternice, veliko hujši, kot se zavedamo. Ko odrastemo in začnemo razumevati svet okoli sebe, tako sploh ne vemo, kakšna bi bila lahko naša možganska moč, če nas ob rojstvu pritisk zemeljske gravitacije ne bi dobesedno udaril po glavi.

Danilkovo rojstvo

Ena prvih žensk, ki so se odločile za porod v toplih poletnih vodah Črnega morja na jugozahodu Rusije, je rojstvo svojega sina Danilka opisala takole: “Ta deček se je rodil drugače kot večina ruskih dojenčkov. Prva stvar, ki jo je videl, je bilo morje in bitja, ki živijo v njem, nato skale, ki so se kopale v mesečini polne lune.

Ko je prvič vdihnil zrak, je bil ta prepojen z vonjem po morski travi in brinu iz okoliških gozdov, brez vonja po zdravilih ali domnevno sterilnih bolniških sobah in vseh drugih stvareh, ki nas spominjajo na bolezni, slabotnost in smrt. Takoj, ko je  vdihnil svež zrak, so mi ga položili na prsi. Tako se je moj sin Danilka rodil v morju.

Nosečnica v morju

Bi se odločili za porod v morju? (simbolična fotografija) (Foto: iStockphoto)

Delfini kot babice

Do leta 1979 se je v vodi rojevalo vse več ruskih otrok. Nato se je nekaj spremenilo. Charkovsky je s sodelavci neko nosečnico odpeljal k Črnemu morju, da bi tam rodila. Ko je sedela v dobrega pol metra globoki vodi in se pripravljala na porod, so se naenkrat pojavili trije delfini, ljudi odrinili stran in prevzeli skrb zanjo. Pazljivo so si ogledali njeno celotno telo, kar je porodnico in otroka nekako pomirilo in kmalu je rodila brez bolečin in strahu.

Babice, ki so bile takrat prisotne, so bile kar malo šokirane. Ta dogodek je sprožil novo prakso – delfini so postali babice. Po tem dogodku je začel Charkovsky vrsto poskusov z delfini, prisotnimi pri rojstvu otrok. Leta 1982 je z njim delala tudi Elena Tonetti, ena vodilnih ruskih strokovnjakinj za porode v vodi. “Ko sem spoznala Charkovskega, je imel za sabo le 12 porodov v vodi. V zgodnjih osemdesetih je bilo to gibanje v Rusiji vse bolj priljubljeno. V hladnih mesecih so ženske rojevale doma, vsako poletje pa smo organizirali porodne kampe ob Črnem morju, sredi ničesar, daleč od turistov in prometa. Pogosto v plitvih zalivčkih, kjer je voda topla in čista, delfinov pa je več kot dovolj.

Preganjajo stres

Po zapisih ekipe Charkovskega delfine instinktivno privlačijo nosečnice in majhni otroci. Znano je, da delfini lahko pomagajo pri zdravljenju ljudi z duševnimi in psihičnimi težavami. Charkovsky verjame, da delfini s svojo prijetno energijo materi in nerojenemu otroku pomagajo, da se otreseta stresa med in po porodu. Ti inteligentni sesalci med porodom pomirijo vsako žensko.

Videti je tudi, da so delfini na nek način povezani z dojenčkom v maternici. Zaznajo, kdaj bo ženska rodila, in se zberejo okoli nje. Mami in otroku dajo občutek varnosti. Charkovsky in njegovi sodelavci verjamejo, da se delfin, ki je bil kdaj prisoten pri porodu, vsako leto na otrokov rojstni dan vrne na to mesto. Otroci, rojeni ob pomoči delfinov, postanejo neverjetni, tako vsaj pričajo ruski znanstveniki. Večina jih ima inteligenčni količnik višji od 150, so zelo čustveno stabilni ali imajo fizično močna telesa. Charkovsky se zaveda, da porod v morju ob pomoči "divjih" delfinov zahteva veliko pazljivosti in izkušene nadzornike. Varnejša alternativa je porod z delfini v ujetništvu, vendar ti za to niso tako dovzetni kot njihovi svobodni bratje.

delfin

Pravijo, da delfini "prepoznajo" nosečo žensko, ki je tik pred porodom. (simbolična fotografija) (Foto: iStockphoto)

Prepovedano

Ob pomoči delfinov je rodila tudi Britanka Sarah Evans. Avgusta 2008 je odšla na dobro načrtovano "porodno potovanje," ki ga je organizirala dr. Motha, prisotna že pri 500 porodih v vodi v bolnišnici. Vedno pa si je želela sodelovati tudi pri rojstvu otroka v morju ob pomoči delfinov. Potovanje v Eilat ob Rdečem morju je bilo skrbno načrtovano, oblasti pa so se nato odločile, da porodov v morju vseeno ne bodo dovolile.

Sarah je njihovo prepoved prekršila in se opolnoči, ko je začela rojevati, odpravila v bazen, ki so ga že prej pripravili v zalivu, ki istočasno služi kot zavetišče za delfine. Kot pravi, je bila to neverjetna izkušnja. “Rojevanje v Rdečem morju ob delfinih je bila najlepša izkušnja mojega življenja. Vse sem imela povsem pod nadzorom in nisem čutila nobenega pritiska, kot se je dogajalo v bolnišnici. Vse se je zgodilo tako hitro in nič me ni bolelo. Delfini so se mi približali, vendar ne preveč. Čutila sem, da me želijo opozoriti na svojo prisotnost, vendar me niso želeli motiti.“ Njen sin Samuel je na svet prijokal po treh urah, zdrav in povsem umirjen.