Par

(Foto: Profimedia)


Mnoge ženske načrtujejo, kdaj bodo postale mamice, to začrtajo na svojem koledarju kot cilj, ki ga morajo doseči. Prav tako so mi vse prijateljice, sovrstnice, govorile, da moja biološka ura že tiktaka. Vedela sem, da bom nekega dne mamica, želela sem si to biti, toda že zdaj? Še malo, še malo bom uživala z Jako v brezskrbnih potovanjih, nenačrtovanih izletih v naravo, dolgem poležavanju v postelji … ampak usoda je hotela drugače ... ali pa midva osebno, ki sva nenehno pozabljala na zaščito pri spolnih odnosih.

Noseča, in kaj potem?!

Ko sem vsem svojcem in prijateljem zaupala, da sem v veselem pričakovanju, se je name usul plaz takšnih in drugačnih informacij in priporočil. To smem, tega ne smem, to je dobro za otroka, to je dobro zame … In ko se je po prvih nekaj mesecih polegel ta prah, so me zasipali z idejami, kaj vse nujno potrebuje dojenček. Če bi resnično vse to kupila, kar so mi predlagali, bi se zagotovo morali preseliti v kakšno zvezdniško hišo z ogromnimi sobanami. ''Samo noseča sem, in kaj potem?!'' je bil moj najpogostejši odgovor na vse dobrohotne pripombe, ki so kar deževale in deževale. Nisem se počutila slabo, svoje delo sem lahko normalno opravljala. O nakupih pa nekako nisem hotela razmišljati do zadnjega trenutka, natančneje – nakupovalna mrzlica me je zajela en mesec pred predvidenim datumom. Mislim, da sva z Jako na vse skupaj zelo mirno gledala, prepuščala sva se toku, času, z ničimer nisva "komplicirala" …

Ultrazvok

(Foto: Profimedia)

Sama pri porodu? Ojoj!

Logično mi je bilo, da bo Jaka z mano v porodni sobi, da mi bo stal ob strani, ko bom predihavala popadke, a je to ostalo samo pri neuresničenih željah. Če sem med nosečnostjo čemu posvečala veliko pozornosti, je bilo to, da mi nikakor ni bilo jasno, kako ženske premagajo bolečino ob porodu. Vedela sem, da mi bo uspelo le s partnerjevo pomočjo … A danes lahko rečem, da je najina Kaja na svet srečno pokukala tudi brez očetove prisotnosti.

Na srečo ali nesrečo, Jaka je en mesec pred predvidenim datumom poroda dobil novo službo. Že na začetku mu je šefica povedala, da ne bo mogel izrabiti očetovskega dopusta, da bo lahko v porodni sobi prisoten, če se bo otrok odločil na svet priti ponoči. Skratka, dala mu je vedeti, da nikakor ne sme manjkati! Sprijaznila sva se s tem, saj služba je le služba in v prihodnjih mesecih bova potrebovala denar za marsikaj. Stiskala sva pesti, da bi se začel veliki dogodek res ponoči. Nikakor nisem hotela ob sebi le zdravniškega osebja ...

Smeh in solze v porodni sobi

Mogoče res nisem tipična ženska, ki se vso nosečnost oh in sploh veseli otročka, ampak rojstvo otroka mi bo ostalo v najlepšem spominu. Ja, strah me je bilo popadkov, ampak oborožena s fotoaparatom in kamero sploh nisem razmišljala o bolečini. Pravzaprav so me končno preplavila materinska čustva in komaj sem čakala, da mi na prsi položijo hčerko. Ob sebi pa sem imela tako super razumevajočo babico, ki je me je tolikokrat nasmejala, da sem prenehala šteti. Ne, ni mi pripovedovala šal dneva, ampak je imela na porod tako poseben pozitiven pogled, da sem en, dva, tri rodila. Dve uri sta minili hitreje, kot sem si sploh lahko zamišljala. Vmes sem še klicala Jako in ga obveščala, koliko centimetrov sem odprta, podrobno dogajanje sem prek SMS-sporočil opisovala tudi mlajši sestri.

Dojenček

(Foto: Profimedia)

Ko pa sem končno zagledala Kajo, sem iz srca začela jokati. Če sem med nosečnostjo vsem dajala občutek, da sem najbolj hladnokrvna ženska na svetu, sem se zdaj stopila ... kako drobni prsti, pa majhna stopala in tako čudoviti črni lasje. Moja mala princeska, pravi sonček, biserček, sladkorček … Nikakor se je nisem mogla nagledati … nikakor nisem mogla verjeti, da je to drobno bitje raslo v meni, resnično v meni!

Zdaj smo prava družina!

Ne vem, kam je izginila ženska, ki jo preprosto niso zanimale knjige o nosečnosti, prvih otrokovih besedah, uvajanju goste hrane, vzgoji … Zdaj sleherno sekundo, sleherno misel namenim Kaji. Ne želim zamuditi niti enega trenutka, niti enega njenega nasmeška, vse solzice ji želim s poljubi izbrisati za večno. Ob njej sem in imam jo neizmerno rada. In če se Jaka tistih devet mesecev tudi ni vedel kot bodoči očka, lahko rečem, da smo zdaj družina v pravem pomenu. Kaja je najin svet, najino vesolje ...

Preberite si zgodbo dveh Ljubljančank - ostali boste brez besed.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na