Živim ob Kolpi na hrvaški strani in pripadam porodnišnici Rijeka. Da bi mi bila pot do porodnišnice krajša, sem čakala v stanovanju na Krku.

Nosečnica spi

(Foto: iStockphoto)

Popoldne ob 16:55 me v trebuhu obda čuden občutek, kot da bi se mi odlepil nek tujek v trebuhu, odpravim se na stranišče, še preden grem v mesto z fantom, dveletnim sinom in mamo na sladoled. Vrnem se iz stranišča in jezno govorim, da me bo verjetno infarkt, pri tem mi kazalec stoji na vratu, pritisnjen na veno. Fantu rečem naj pogleda na uro, ker imam verjetno popadke, on pogleda na stensko, jaz pa zakričim, da ne na to uro, na digitalnoooo. Vse se je izkazalo, da gre za popadke na 7 minut. Ker sem bila zadnja dva meseca tri centimetre odprta, smo bili dogovorjeni, da pokličemo rešilca, ko se začnejo popadki ali prvi znaki poroda. Prosila sem, naj me kar fant pelje. Med pregovarjanjem sem začela tudi krvaveti, tako da smo takoj poklicali rešilca. Čez pet minut so bili že pred hišo, saj so bili na poti s terena. Naložili so me v rešilca, privezali kot kriminalca, a mi je kmalu postalo jasno zakaj. Drveli smo po ovinkasti cesti, povozili plastenko, za katero so zdravniki mislili, da je pešec in jim je šofer pojasnjeval, da je bila samo plastenka. Meni je bilo zelo vroče, ker pa v rešilcu ni delala klima, smo drveli z odprtim oknom. Vmes sem doživljala popadke, dobila infuzijo, povedala, da sem imela prvi porod zelo hiter, nakar me zgrabi popadek in v hipu se začnem dreti, da se mi zdi, da bom rodila zdaj, takoj, tukaj.

Iz Celja prihaja zelo ganljiva zgodba.

Zdaj, takoj, tukaj!

Zdravnik je prosil šoferja, naj pripelje še do konca Krčkega mosta in ustavi. Slekel mi je hlače in pregledal, kaj se dogaja. Jaz sem bila že vsa v transu, ko zaslišim zdravnikov glas, ki mi je dejal, da naj diham in pritiskam tako kot znam, kajti glavica se že malo vidi in sedaj se bo zgodil porod. Poslušala sem zdravnika, pritisnila in res, dete se je ta čas rodilo, ko se še zavedala nisem, da je to to, rodila sem. Zdravnik me je vprašal, če hočem prerezati popkovino, pa mi ni bilo do tega , ker me je zanimalo samo, kako je z dojenčkom, če je živ. Dete je zajokalo in dali so mi ga na majico na prsa, ker se ni nihče spomnil v tej paniki dati dete na kožo. Dete so malo obrisali, polivali in jaz sem ga božala tako, da smo ga imeli pod nadzorom, da diha. Zdravnik in zdravnica sta mi čestitala in čestitala sta si tudi med seboj, saj je bil to njihov prvi porod. Z vesoljsko hitrostjo smo se peljali naprej in po pet minutah mi šine v glavo, da sploh še nevem spol otroka, katerega tudi med nosečnostjo nisem hotela vedeti. Zdravnik pravi, da niti on ne ve, nakar pogleda in reče, da ma dete tisto, česar on nima. Dobili smo deklico, ki smo ji dali ime Pika. Vmes mi zdravnik posodi telefon, da sporočim fantu, da mu ni treba hiteti za nami, ker sem že rodila. Bil je tako zmeden, da je porodnišnico iskal eno uro, pa čeprav natančno ve, kje je. V porodnišnici se je odvila še tretja porodna doba – posteljica, tako da je kraj rojstva Rijeka, ne pa Krčki most. No, da ne bi bilo vse tako lahko in brez prehudih bolečin, so me morali šivati, saj sem imela pretrgan presredek. Na poti do porodnišnice sem se že precej ohladila, tako da me je šivanje tako zelo bolelo, da sem mislila kričati in kar pobegniti s stola. Na koncu se je vse zelo dobro končalo in še sama ne morem verjeti, da sem imela porod kot v kakšnem filmu. Pika zelo lepo napreduje, rojena je 18. 7. 2012 ob 17:45 (50 minut po prvem popadku), s porodno težo 3730 g in 50cm.

Polna čustev pa je zgodba Katje.

 

Dojenček

(Foto: Thinkstock)