Nosečnica

(Foto: Profimedia)

Hude slabosti

Vse so mi govorile, da bom videla, kako čarobno je biti 'srečka nosečka'. Sprva niti ne veš, kaj se dogaja, nobenih sprememb, pač malo napihnjenosti in to je bilo to. Hja, seveda do prvih slabosti, ki so trajale približno tri mesece.Vmes sem namesto, da bi pridobivala kilograme, shujšala, ker enostavno nisem mogla zadržati ničesar v sebi. Sama sebi sem govorila: ''Ali je meni tega treba?!'' Ni bilo prijetno, ampak ko je minilo, je bilo vse v redu. Seveda sem zaradi let šla skozi vse preiskave, ker nikoli ne veš, kaj gre lahko narobe.

Bralka Mojca se spominja rojstva prvega otroka v novomeški porodnišnici: "Zjutraj sem se med pregledom zlomila. Začela sem nenadzorovano ihteti, spraševati, ali je vse v redu, zakaj se ne odpiram, kako naprej." Preverite, kako se je razpletlo!

Nosečnost sem preživela skozi smeh, saj je moj Mihec ena tako pozitivna oseba, da sem se od smeha tudi večkrat polulala. In prav zaradi njega je bila nosečnost lepa, prijetna, ljubeča. Aktivna sem bila ves čas, saj imava dva huskyja, ki kipita od energije, in prav vesela sem bila, da nisem bila ena od tistih ubožic, ki morajo nosečnost preživeti v bolnišnici ali v strogem mirovanju.

Če tudi vas doma razveseljujejo navihanci in želite anonimno deliti z nami ter našimi bralci svojo porodno izkušnjo, vas prosimo, da nam jo pošljete na elektronski naslov urednistvo@bibaleze.si ali skupaj z zasebnim sporočilom na Facebooku Bibaleze.si.

Čakal me je carski rez ...

Ko sem izvedela, da moja 'pupa' sedi na ritki in da se ni obrnila, sem vedela, da me čaka carski rez. Seveda mi je odleglo, ker resnično ne vem, kako bi rodila naravno, priznam, strah bi me bilo kot prestrašenega 'cucka'. Seveda sem imela določen datum, a je moja 'pupika' pohitela in mi je voda odtekla v soboto zjutraj ob dveh. Takoj sva startala, Mihec je vozil kot formula ena čez dve rdeči in 'gasa' do Maribora.

Ljubljančanka nam je povedala, da je kar deset let hrepenela po drugem otroku. Vmes je že obupala in mislila, da bo imela samo enega otroka, ampak usoda je očitno hotela drugače ...

Najprej je sledil pregled, nato so me dali v predoperacijsko sobo, kjer sem čakala na poseg. Vso osebje je bilo prijazno, vse so mi razložili, kako bo potekalo in to je bilo to. Odločila sem se, da bom budna , da sem takoj lahko videla mojo 'pupiko'.

In po dobri uri je bilo vsega konec. Morem pohvaliti vse osebje v UKC Maribor, ker so bili resnično vsi profesionalni, nobene slabe volje, predvsem pa medicinske sestre na intenzivni, kapo dol.