Priprava na porod

(Foto: iStockphoto)

Sama nosečnost je potekala brez večjih zapletov. Prvi meseci so zelo hitro minili, a bolj kot smo se bližali dnevu ''D'', bolj se mi je zdelo, da se je čas ustavil. Vsi so že komaj čakali na vesele novice, saj je bil to najin prvi otrok. Približno 14 dni pred določenim datumom poroda sem imela redno kontrolo pri svoji ginekologinji. Moj šesti čut mi je nekako pravil, da bom ostala v bolnišnici. Tako sem si za vsak slučaj vzela sabo vse, kar sem potrebovala. In glej ga zlomka. Po pregledu se je zdravnica res odločila, da me obdržijo na opazovanju, saj se je pri meni v zadnjem tromesečju pojavila preklampsija in nekaj prisotnih beljakovin v urinu. In tako smo šli na porodniški oddelek Splošne bolnišnice Celje, kjer so me še enkrat pregledali in sprejeli na oddelek za patološko nosečnost. To je bil trenutek, ko se je čas resnično ustavil. Dnevi so se mi zdeli neskončno dolgi, počutila sem se odlično, le na smrt mi je bilo dolgčas.

In nato je nastopil težko pričakovan dan D. Tisto jutro se je začelo kot vsako drugo. Najprej bujenje za merjenje pritiska, nato je bilo treba dati vodo, nato CTG, vizita … In končno težko pričakovani dopoldanski obiski. Na obisk sta prišli partnerjeva mama in oma. Šle smo na kratek sprehod okoli bolnišnice in malo poklepetale. Jaz sem se na vse pretege pritoževala, da mi je dolgčas, da se odlično počutim, da se je čas ustavil in da bom prosila za dnevni izhod pri popoldanski viziti. Prinesli sta mi tudi domače češnje, ki sem jih bila zelo vesela. Ko so bili obiski mimo, je bil čas kosila. Za desert sem se odločila pospraviti češnje, ki sem jih dobila dopoldan. Mmmm, so bile dobre. In nato je ura spet tekla, jaz sem se poglobila v zanimivo knjigo. Okrog 17. ure, ko je bil čas popoldanskih obiskov, me je začelo v spodnjem delu trebuha ''zvijati''. Kljub temu sva šla s partnerjem malo na zrak pred stavbo porodnišnice. A med njegovim obiskom sem morala večkrat zelo hitro na stranišče. Vse skupaj sem pripisala toplim češnjam, ki sem jih pospravila po kosilu. Preden se je partner poslovil, mi je še v šali rekel, da mogoče imam pa popadke. To sem odločno zanikala, češ, saj so samo češnje, zaradi katerih imam rahlo drisko. Ampak ti krči se niso hoteli nehati. Zato sem takoj po odhodu partnerja stopila do oddelčne sestre in ji povedala svojo zagato. Nasmehnila se je in me pospremila na CTG, ki pa še ni pokazal ničesar 100-odstotno, zato me je pregledala dežurna zdravnica. Ugotovitev je bila: odprta 1 cm. Tako sem šla nazaj v sobo za dobro uro in čakala na razvoj dogodkov. Po pretekli uri smo postopek ponovili. Le da sem tokrat po pregledu spakirala in šla v porodno, saj sem bila že odprta okoli pet centimetrov. Poklicala sem partnerja, ki se je nasmehnil in samo rekel: ''A ti nisem rekel, da imaš mogoče popadke. Pridem takoj.'' Popadki so bili od samega začetka v razmiku pet minut in dokaj intenzivni. Ko me je babica namestila na posteljo v porodni sobi, sem s pogledom hitro ošinila uro, ki je kazala 19.00. Kmalu zatem je prispel partner, ki mi je bil v veliko pomoč in oporo. Zaradi preklampsije so me med popadki priklopili na monitor (aparat, ki spremlja pritisk). Dobila sem tudi zdravilo proti bolečinam. Kmalu za tem me je babica prišla pregledat in ugotovila, da sem popolnoma odprta. Poklicala je zdravnico, da so mi predrli mehur in je plodovna voda lahko odtekla. Popadki so bili dovolj močni, da nisem potrebovala umetnih. Nekaj minut po tem, ko so mi predrli mehur, sem začutila pritisk zelo nizko v križu. Občutek je bil zelo podoben tiščanju na blato. Partnerja sem prosila, naj takoj pokliče babico, saj sem čutila, da bom kmalu rodila. In res. Ko me je babica pregledala, je ugotovila, da se je naš dojenček že čisto spustil v porodni kanal in da lahko začnem pritiskati. In smo začeli ena, dva in ob 20.16 sem rodila. Bil je prečudovit trenutek, ko sem dobila mojega sončka na trebuh in je partner prerezal popkovnico. Končno sva po zelo hitrem porodu in brez muk postala mamica in očka.

Najin sonček je pred kratkim dopolnil 4 mesece. Ko pa se zdaj spominjamo poteka dogodkov in mojih nesrečnih češenj, se ob tej zgodbi vsi nasmejijo. Izkušnja je bila prečudovita in nepozabna. Zdaj imam najlepši poklic v življenju – postala sem mama.

Slovenec je spregovoril o dejanskem dogajanju v naši porodnišnici.

Novorojenček

(Foto: iStockphoto)