Nosečnost je potekala po domače rečeno "šolsko", nobenih težav ali zapletov. Zdravnik mi je na podlagi zadnje menstruacije napovedal rok poroda 7. 1. 2012, na nuhalni svetlini pa se je datum spremenil na en dan prej, 6. 1. In v moji glavi je tako ostal usidran.

Nasmejana nosečnica

(Foto: iStockphoto)

Upala sem samo, da nas naš dojenček ne bo prehitel in prišel med prazniki, ker bi potem morala biti sama, saj je imel v tem času moj dragi največjo gužvo v službi. In ko je prišel 1. 1. sem rekla, da sem pripravljena. Še bolj sem se veselila prihoda dojenčka, ker me je že pošteno mučila radovednost, kaj bomo dobili, saj se z dragim nisva odločla, da bi izvedela spol pred porodom.

 2.1. sem še šla na zabavo in preplesala cel večer v upanju, da bi pospešila stvari. Pa ni bilo nič na vidiku. Zato sem se sprijaznila in rekla, kar bo, pa bo, in ko bo pripravljen, bo pač prišel. Sem se pa celo nosečnost pripravljala na naraven porod in nisem niti hotla pomisliti na kaj drugega.

Starša in novorojenček

(Foto: iStockphoto)

5.1 je bil dan kot vsak drugi, za kosilo sem nama s partnerjem pripravila krvavice, kislo zelje in kuhan krompir, potem sva šla še na dolgi sprehod, popoldan pa po nakupih, iskat darilo za dobrega prijatelja. Ura je bila nekje 15.40, ko sva se pripeljala pred trgovski center in začutila sem ostro bolečino v trebuhu. In sem rekla dragemu: "Dragi, mislim, da imam popadke!" Izraza na njegovem obrazu ne bom nikoli pozabla, vendar je ostal miren, šla sva nakupit še kar sva nameravala in domov.

Do 18. ure sem imela še nekje pet popadkov, potem pa so se začeli na pet minut. Pridno sem jih predihavala, dragi pa jih je beležil. Ob 21.30 pa mi ni bilo več vseeno, ker so bili vedno bolj pogosti, zato sva se odločla, da greva v porodnišnico. Tam so me sprejeli, pa vsa papirologija, CTG in pregled. Babica je rekla, da sem odprta 1 prst in da ustje še ni zravnano. Moj odgovor na to je bil, no, potem pa bi šla domov. In ona meni ''Kako to mislite, da bi šli domov?'' ''Ja, kaj pa naj tu delam, če še nisem pripravljena za roditi.'' Poklicali so zdravnika, in ko sem mu zagotovila, da imam do porodnišnice samo pet minut, me je spustil domov.

Doma sem si dala termofor na trebuh in se zvila v klobčič, kolikor je pač z nosečniškim trebuhom to mogoče, in dremala ter predihavala popadke. Do dveh ponoči je še šlo, potem pa so se začeli sprehodi na stranišče, ker so me popadki začeli čistiti. Tako sem zdržala do 3.30, potem sem zbudla dragega in mu rekla, zdaj gre pa zares in sva šla.

Takoj so me dali v porodno sobo, odprta sem bila 4 prste. Babica mi je predrla mehur in me poslala na školjko predihat par popadkov. Nato sem zlezla nazaj na posteljo in s pomočjo dragega predihavala popadke. Njegova pomoč mi je bila ključna, ker se mi je zgodilo na čase, da sem odplavala in pozabila predihavat popadke. In potem sem začutila, da gre zares. Pa pravim babici: "Ven bo prišel!" Ona pa meni: "Ne še, ni še čas." Jaz pa njej nazaj: "Pa če vam pravim, da bo ven prišel!" In je šla pogledat in začudena: "Ja res se že vidi glavica, bomo začeli potiskat!" Trikrat sem potisnila obrnjena na bok, potem so me na hrbet prevalili, trikrat sem potisnila in se je glavica okronala. Moj avtomatski vzgib je bil, da sem segla z roko in jo pobožala. Nato sem v naslednjem popadku porodila glavico, v naslednjih dveh ramena, nato pa je v zadnjem popadku kar naredilo plop in je že bil zunaj. In besede: "Fanteka imate!" mi bodo za vedno odzvanjale v ušesih.

Malo me je urezala, ker drugače ni šlo. In vse, kar sem lahko ponavljala, ko sem ga dobila na trebuh, je bilo: "Dragi, poglej kaj imava!" Zajokal je zelo na glas, ocene po apgarju so bile 9 v eni minuti, 10 po petih minutah. Potem so ga očistili in mi ga dali pod srajco. In kaj je naredil mali fakin: pokakal me je!

Začetek nosečnosti

(Foto: threesixfivedegrees.com)

Zdravnik me je zelo lepo zašil, naredili so mi še UZ zaradi varnosti, ker je bila posteljica počena. Potem smo se še dve uri cartali vsi trije v porodni sobi.

Nisem rabla nobenega obroča, ker sem kljub šivom lahko normalno sedela že tri ure po porodu. Sama sem že drugi dan skrbela za našega Gašperja in domov smo šli že tretji dan. Od tega bo kmalu 3 mesece, vendar sem že večkrat ponovila, da če bi bil vsaki porod takšen, kot je bil moj, lahko grem jutri spet rodit.

6. 1. 2012 je rojstni dan mojega sinka in najlepši dan v mojem življenju do zdaj!

Slovence pa je ganila usoda mamice iz Ljubljane.