Prvemu plusku je kaj hitro sledil drugi

Zdaj 17-mesečno hčerkico sem mesec dni pred predvidenim datumom poroda nagovarjala, da bo kmalu dobila bratca. Pokazala je na trebušček in rekla: ''Batca, tuki. '' Predviden datum poroda sem imela 19. 10. 2012. Ker sem letni dopust koristila v poletnih mesecih, sem odšla na zaslužen porodniški dopust šele 21. 9. 2012. Ko je napočil zadnji delovni dan, sem pomislila: ''Končno, zdaj pa pranje cunjic, poslikava stene po mojih zamislih v kotičku za naša dva škratka, nabava ostalih nujnih pripomočkov za dojenčka, priprava torb za v porodnišnico,'' skratka, vse naju je še čakalo. Nikamor se nama ni mudilo, saj sva imela še mesec dni časa pred rokom poroda.

Celo drugo nosečnost sem imela precej velik trebuh, zato so me že v 7. mesecu mnogi spraševali, če bo kmalu dan D. Začudeno so me pogledali, ko sem povedala, da imam do konca še dobra dva meseca. Priznati moram, da sem ves čas nosečnosti slutila, da bom rodila pred rokom poroda, še več, o tem sem bila 100-odstotno prepričana, nekaj mi je pravilo, da bo tako. In še kako prav sem imela.

Nosečnica v otroški sobi

(Foto: iStockphoto)

Vedela sem, da se bo zgodilo prej, kot je bilo napovedano!

Tako sem dva dni pred porodom finiširala, s sestro sva poslikali in pobarvali steno v otroškem kotičku, oprala in zlikala sem oblačilca za težko pričakovanega člana, dan pred porodom sem prepričala moža, da je zadnji čas, da naredimo nekaj lepih družinskih fotografij še s trebuščkom, ker ga kmalu ne bo več, on pa me je miril, naj ne paničarim, ker imam še več kot tri tedne časa za to. Vztrajala sem in dosegla svoje. Zadnji dan sem se lotila sestavljati posteljico za malega škratka, kot bi slutila, da je čas tudi za to. Mož me je seveda okregal, zakaj se naprezam, da bi to že on uredil, da je časa še dovolj. Ko so bile najnujnejše zadeve opravljene, sem se malo pomirila, čeprav pripravljenih stvari še vedno nisem zložila v torbo za v porodnišnico. 25. 9. 2012 sem že ob 8. zjutraj čutila bolečine v trebuhu, predvidevala sem, da gre za lažne popadke. Bolečina se je pojavljala na pol ure, in ker ni prav nič ponehala, sem okrog poldneva poklicala sestro v ginekološko ambulanto in se dogovorila, da pridem na CTG. CTG je pokazal, da ni nič hujšega ali resnega, prav tako mi je ginekologinja v ordinaciji po pregledu dejala, da gre za lažne popadke, ki bodo minili, naj le pazim, kaj pojem, ter da se vidimo čez teden dni. Tako sem odšla domov. Delno pomirjena, da bo to minilo, po drugi strani pa me je zaskrbelo, kakšni bodo šele pravi popadki, če so že ti precej hudi. S hčerkico sem večino popoldneva preležala na kavču in predihavala lažne popadke. Mož je prišel iz službe okrog 17. ure. Nameraval je priti že prej, pa sem mu rekla, da ni treba, da gre za lažni preplah. Ko je videl, kakšne bolečine trpim med popadki, ki so bili že na 10 minut, ga je zaskrbelo. Sama pa sem ga prepričevala, da bo že minilo, naj ne skrbi. Okoli 18. ure me je prišla pogledat mami, medtem je mož klical v porodnišnico, povedal za moje stanje in se dogovoril, da se prideva pokazat.

Dojenje

(Foto: iStockphoto)

'Mislila sem, da bova takoj nazaj'

Mami sva prosila, če lahko za urico poskrbi za hčerkico, da bova takoj nazaj. Za vsak slučaj sem zagrabila torbo, v katero sem med predihavanjem popadkov tlačila notri kar vse po vrsti, pol stvari sem spregledala oz. pozabila, pa vendar sem mislila, da bova takoj nazaj. Okrog 18.40 sva se odpravila od doma, ob 18.50 sva se pripeljala pred porodnišnico Ljubljana. Varnostnik pri vhodu naju je pričakal z vozičkom, saj je videl, da nisem v preveč dobrem stanju. Kjub bolečinam sem se z dvignjeno glavo odločila za peš pot do sprejemne pisarne v porodnišnici. 5 minut do 19. ure me je sprejela sestra in me okregala, da nepravilno predihavam popadek in da naj ne diham ves čas tako globoko, če ni popadka. Sama sem ji odvrnila, da se preprosto ne zavedam več, kako diham, saj že dobesedno cel dan predihavam tako imenovane lažne popadke, ki so tako boleči, kot bi šlo zares. Besede medicinske sestre po pregledu so bile: ''Ooo, zdaj gre pa zares, vidim glavico in laske, 9 cm ste odprti,'' in naslednji trenutek so me že z vozičkom odpeljali v porodno sobo, mojemu možu porinili v roke vrečko z mojimi oblačili in ga šokirali z besedami: ''Vrečko odnesite v avto in pohitite, rodili boste.'' Naslednji trenutek sem že ležala v porodni sobi, mož se je ves zmeden čudil dogajanju ... že naslednji trenutek so mi predrli mehur in začeli smo pritiskati. Priznam, da so bile bolečine precej hude, a dobro, da mi je ob strani stal mož, ki sem ga stiskala za roko tako močno, da verjetno ni čutil prstov, prav tako sem hvaležna za čudoviti babici, ki sta svoje delo profesionalno opravljali in me pozitivno spodbujali. Poslušala sem ju in ju upoštevala ter tako je bila glavica zunaj ob drugem pritisku, drobno telesce pa je kar spolzelo ven direktno na moj trebušček. ''Je že tu, naš fantek,'' sva kričala, stiskala sem ga k sebi in nisem mogla dojeti, da se je vse tako hitro odvilo. 36 tednov in 4 dni star dojenček je privekal na svet ob 19.16 uri. Čeprav po tednih nedonošenček je bil krepak fantek, z 3220 g in 49 cm, na apgar testu pa dobil oceno 10 in kako lepo je sesal ta mali čudež. Porod je bil naraven brez maske in drugih protibolečinskih sredstev. Z možem sva potrebovala še kar nekaj časa, da sva dojela, kaj se je zgodilo. Zavedala sva se, da ni dosti manjkalo in bi rodila doma ali pa morda v rešilcu na poti do porodnišnice in bila sem hvaležna za tako lepo porodno izkušnjo. Lahko si predstavljate, kako šokirani so bili šele dedki in babice, ki niti slutili niso, da nas bo mali škratek tako presenetil.

Predvideni datum poroda je dejansko še pred mano, z malo štručko pa se že crkljamo, pridno spančkamo in papamo ter se veselimo dne, ko se bomo prvič odpravili ven in ujeli kakšen sončni žarek. Zdaj smo popolna družinica, radi se imamo, veseli smo za to doživetje in ta porodna izkušnja bo za vedno v naših srčkih, saj je nekaj posebnega kot naš mali sinček, naravnost čudovit, edinstven.

Svojo ganljivo zgodbo nam je zaupala še ena zvesta bralka.