Nosečnica

(Foto: Thinkstock)

Pa se je. V 22. tednu postaja moj trebuh trd. Komaj čakam, da se uležem. Ko ležim, imam občutek, da malo popusti. Prebava je počasna, pridruži se prehlad, splošno počutje je slabo. Opazim, da mi oteka desna noga. Vzrok pripisujem krčni žili. Razmišljam. Če bo takšno počutje trajalo do predvidenega datuma poroda, mi bo razneslo trebuh. Gibe otročkov čutim. Mislim pozitivno in se nalivam s čajem in domačimi zvarki za zdravljenje prehlada in pospeševanje prebave. Čakam na pregled. Slabo sem razpoložena, vse mi je odveč.

Že ko vstopam v porodnišnico, me preveva slab občutek. Med pregledom je ginekolog tiho. Ni mi všeč. Vprašam ga, zakaj nič ne reče. Pravi, da sta oba srčka aktivna, ampak da ima en plod veliko več plodovnice kot drugi. Pravzaprav je ima drugi tako malo, da je prilepljen ob steno. Kaj je s Cvetko in Marjetko? ''Ste že slišali za TTTS?'' me vpraša. Vse mi je jasno. Groza! Zakaj? Kako? Kaj zdaj?

Oči pokrijem z rokami. Solze silijo v oči, in ko pomislim na vse, ki se veselijo z mano, hčerko in partnerja, se ulijejo. Zberem misli in poslušam. Poseg v Gradcu. Ja, seveda. Statistika ni na moji strani. Če bo poseg uspešen, lahko preživita obe. Če ne, umre ena, umreta obe. Lahko ostane ena s trajnimi okvarami možganov. Odmeva mi v glavi. Vse papirje za zavarovalnico bodo uredili, jaz samo podpišem vlogo. Zapustim porodnišnico. Čudovit sončen dan, zame – totalna nočna mora. Pokličem partnerja, skopo povem dejstva, potožim mami in grem po hčerko v vrtec. Sprehod v naravi, piknik na postelji … Za razmišljanje, jok, tolažbo, ihto, strah ... si bom vzela čas, ko moja punca zaspi. Ravno je pod tušem, ko zazvoni telefon. Ali lahko že danes grem v Gradec? Ja, seveda. Še dobro, da se vse odvija tako hitro.

Pot do Gradca je relativno mirna. Spet in spet debatirava o istih dejstvih. Kliniko po čudežu najdeva takoj. Čakajo me. Sestra vzame moje dokumente in dobim zapestnico. Nemško razumem, govorim slabo. Ni me strah. Mirna sem. Nisem več sama, z mano je moj ljubi. Skupaj bova zmogla! Zdravnik pride ob 23. uri. Naredi ultrazvok in pove, da je stanje kritično in da sem prišla v zadnjem trenutku. Razloži nama možnosti. V angleščini je komunikacija enostavnejša. Zjutraj ob 7. uri bodo opravili laserski poseg. Zarežejo v trebuh 2 cm, s kamero in laserjem gredo noter in požgejo žilice. Ob pol dveh zjutraj naju pospremi do sobe. Partner je z mano, na pomožnem ležišču bo ostal z mano v sobi vseh 72 ur. Drživa se za roke in vsak zase premlevava. Zmagali bomo, 2 : 0! Dremam, ne spim. Čakam na sestro, da me odpelje pod tuš in pripravi na poseg. Ko me na postelji odpeljejo proti operacijski, me na hodniku čaka zdravnik, ki me je zvečer pregledal. On bo asistiral. Ves čas bo z mano. Zaupam mu. Verjamem, da bo vse dobro.

V operacijski sobi me čaka številčna ekipa. Vsak izmed njih se mi predstavi in pove, kakšna je njegova naloga. Vsi so zelo prijazni. Pogovarjajo se z mano, me bodrijo in nekdo med njimi govori tudi slovensko. Vem, da sem v dobrih rokah. Obe sta živi. Med posegom sem na pol budna. Vsakih pet minut me predrami merjenje krvnega tlaka na roki. Štejem, po navadi me to pomirja. Predstavljam si našo petčlansko družino, sto prstkov. Mislim na morje in kako bomo vsi skupaj poleti dihali morski zrak. Med posegom slišim zdravnika, ki se pogovarjata. ''Das ist donor. Schmelz. Bzzzzzz.'' Izgubila sem občutek za čas, imam občutek, da poseg opravijo dokaj hitro. Vse skupaj je trajalo približno eno uro. Poseg je bil uspešen. Cvetka in Marjetka sta za zdaj dobro. Ultrazvok čez 24 ur. Oddahnem si. Najpomembnejši del je za nami. Odpeljejo me v počivalnico in dve uri merijo popadke. Na srečo jih ni. Po dveh urah me odpeljejo nazaj v mojo sobo, v žilo mi teče nekaj proti krčenju maternice, 24 ur ne smem iz postelje. Nič za to, moj dragi je z mano. Oba nekoliko pomirjena in vesela po kosilu zadremava. Pravzaprav nama nič ne manjka – postrežba v sobo, prijazno osebje, wi-fi dela.

Kljub prostemu vikendu je zjutraj prišel isti zdravnik. Gibe čutim. Trebuh je pol manjši, mehek in veselo plapola. Nisem več prestrašena, vem, da sta punci boljše kot dan prej. Naredi ultrazvok. Nasmeh se mu razleze čez ves obraz: ''Beautiful. I love it. Look, this is one baby and this is another. Both are doing well. I am very happy.'' Vsi smo presrečni.

Dvojčka

(Foto: Thinkstock)

To je prva zmaga. Najpomembnejša. Do končne zmage pa življenje 80-letnice – počivanje, počasno premikanje, izogibanje stopnicam, brez nepotrebne vožnje in dvigovanje bremen največ do 5 kg. In veliko pregledov. Najprej dvakrat tedensko, potem enkrat tedensko. Kadarkoli bi še lahko nastali zapleti.

Spim na obroke. Noč pred pregledom se vedno vleče, vendar sem vsak teden bolj mirna. Trebuh raste, punci sta živahni dan in noč, približuje se napovedanih dopolnjenih največ 35 tednov. Potem bodo nosečnost prekinili. Zaradi prejšnjega carskega reza in njune lege, ena medenično, druga prečno, napovemo datum poroda. Veselim se. Nestrpno čakamo ta dan. Pet dni prej dobim injekcijo za razvoj pljučk. Gibi se nekoliko umirijo. Ves čas mi je vroče. Noč pred pomembnim jutrom je dolga in ne spiva. Spet se drživa za roke in vsak po svoje premlevava. Jutri jih bova videla!

Na svet sta prijokali dve prelepi punčki. Sta zdravi in predeta kot majhni mucki. Spet sproščeno zadiham. Ves stres je pozabljen. Zmagali smo! In v porodnišnici končno mirno prespim vso noč!

Zahvaljujem se dr. med. Tanji Sršen Premru, spec. gin., sestram v 5. nadstropju porodnišnice Ljubljana in ekipi na intenzivnem oddelku. Hvala za vse!