Pes

(Foto: Pixabay)

Božična snežno bela kapa za Micra

Nekoč za devetimi briketi in devetimi kostmi v deželi Šapnik je živel psiček, ki se je odzival na ime  Micro. Kot ste že morda ugotovili, Micro je bil majhen pes, katerega nosile so ga sama dva kilograma. A teža in velikost nista pomembni, dragi moji prijatelji. Pomemben je pogum; pogum, ki bo začel to pravljico in vam prinesel sladko noč.

Ko je na nebu posijalo sonce, ki je jutru poslalo goreče žarke, je naš junak odprl svoje majhne oči in pregovoril tace, da so ga dvignile iz postelje in odnesle do veeeeeeeeeelike omare. S črnim kot oglje gobčkom je pritisnil na kljuko in ogromna omarna vrata so se odprla. Naš Micro je takoj skočil v veliko prostorno omaro in se ozrl naokoli. In sedaj uganite, otroci moji, kaj se skriva v rjavi stari omari?

Vsak navaden štirinožni kosmatinec bi seveda pomislil na igrače. Ampak Micro ne! On ni bil za igrače (izjema je seveda njegov mali plišasti zajček, ki ga je klical Zeček, ampak to kar mirno spreglejte). Mali pes je v omari namreč skrival pisana oblačila. Le-ta so bila njegova najljubša strast. Od volnenih pletenih puloverjev do majhnih škorenjčkov, ki so se rdečili od vse rdeče barve, ki so jo imeli na sebi. Micro je počasi z ostrim detektivskim pogledom preiskal vsa oblačila in oko se mu je ustavilo na prazni beli polički, na kateri sta se nabirala beli in črni prah.

“Nekaj manjka,” je pomislil Micro. ”Le kakšno oblačilo bi mi manjkalo poleg vseh teh puloverjev, škornjev, čevljev, majčk, jopic, jaken, brezrokavnikov, sandalov ter šalov?” se je vprašal. Ker ni in ni našel odgovora, se je odločil, da bo poskusil vprašati svojo prijateljico Daizy, ki je živela le par šapometrov stran od njega.

Torej si je nadel zeleni pulover in mehke rdeče čevlje ter se podal na pot k oranžni psički Daizy. Ustavil se je pred njeno okroglo oranžno hišo, ki je spominjala na pomarančo ter pozvonil. ”DRING, DRING!” je naredilo.

Odprla so se gumena oranžna vrata in pojavila se je Daizy ter izjemno vljudno pozdravila Micra. “Dober dan, prijatelj! Kaj bo kaj dobrega danes?” “Oh, nič, nič ni dobrega, draga soseda. Samo nekaj sem iskal. Zdi se mi, da nekaj med mojimi oblačili manjka. Saj veš, bliža se božič in lepo bi se oblekel, a kaj ko mi neko oblačilo manjka,” je odvrnil mikrast Micro.

Daizy je premerila Micra od kosmate in okrogle pasje glave do suhljatih in kosmatih tačk. “Prav, ne vem, kaj ti manjka, videti je kot, da imaš vse. Zakaj ne bi povprašala še našega Ria, ki živi tam doli čez sinje zeleno reko. Pravijo, da je on vse videl in vse ve, saj je hiter in bliskovito hitro potuje iz enega konca našega Šapnika do drugega. Kaj praviš?”

Tako sta se odpravila po strmi prodnati poti in nato čez reko (kako jima je to uspelo, še do danes nihče ne ve), dokler nista prišla do bele stare hiše, iz katere se je valil prazničen dim. Micro  pogumno z levjesrčnim srcem potrkal in kar dolgo je trajalo, mogoče devet pasjih življenj celo, da se je do vrat primajal mogočni črno-beli Rio, ki je bil dvakrat večji od Daizy, kaj šele od Micra! Bil je tako velik, da je malima kosmatincema vedno znova vzelo sapo, ko sta se drzno zastrmela v njegova pasja ušesa čisto na vrhu glave.

“Pozdravljena Šapnika, Daizy in Micro, če se ne motim?” je spregovoril Rio. “Prisrčen pozdrav tudi tebi Rio,” je s strahospoštovanjem odvrnila Daizy. “Veš, Rio, rabim malo pomoči. Danes sem se želel obleči čarobno, a ko sem si izbiral oblačila, mi je eno oblačilo skrivnostno manjkalo. Kaj misliš, katera obleka mi manjka, poleg puloverjev, škornjev, čevljev, majčk, jopic, jaken, brezrokavnikov, sandalov ter šalov?” se je vedno radovedno pozanimal mikrasti Micro, kateremu je srce bilo 100 na pasjouro.

Pametni Rio je razmislil in se zamislil v svoje briketne misli, polne kosti. “Veš kaj, Micro? Mislim, da vem, katero oblačilo ti manjka in mislim, da to oblačilo, ki ti manjka, ni oblačilo, ampak nekaj, kar znajo splesti le babice ter dedki, ki v rokah vrtijo pletilke in neverjetno mehko volno. Micro, mislim, da ti ne manjka nič drugega kakor snežno bela volnena kapa s cofkom na vrhu, s katerim se lahko pocartljaš vsak dan.”

Micro je osupnil in začel veselo mahljati s svojim drobižkastim repom, Daizy pa se je začela divje vrteti v krogu. “Oh, daj, povej mi, Rio, kje naj dobim to prelepo prelepo prelepo kapo?”

Belo-črni pes se je zasmejal in povedal: “Oh, takšne božične snežno bele kape lahko dobiš le v najudobnejšem domu za starejše pse, saj pri njih cele dneve plešejo pravljične pletilke in tam se napravijo kape vseh lepot. Le pohiti, Micro, in jih prosi, naj naredijo še eno zate in za vse, naše drage poslušalce in bralce, ki ste se pridno sprehodili z nami do zadnjih pasjih besed.”

Če boste na božični večer uzrli najbolj modnega psa s snežno belo kapo z mehkim cofom, ga le pobožajte in mu zaželite vesele praznike. To je naš junak Micro, ki je naposled našel to, kar je željno iskal.

Vabimo vas, da sodelujete v tedenskem izzivu in se potegujete za novo Pravljično škatlo.

Lahkonočnice - Pravljična škatla - 2

(Foto: A1)