Aleš Gulič je oče 33-letnega Tadeja in 25-letne Kaje. Dolgolasega in bradatega motorista opisujejo krajani kot preprostega človeka, ki kljub gibanju v političnih vodah ni pozabil na svoje korenine in svoj jaz. A ne zaradi svojega zunanjega videza, ki mu je ostal zvest tudi po tem, ko je sedel v poslanske klopi. Trboveljčani, pravi, se v veliki meri na to ne ozirajo. "Bolj se ta videz preprostosti, ljudskosti, če hočete, pokaže drugod po Sloveniji, kjer ni stika iz prejšnjih časov. Vidim, da se ljudje prej obrnejo name kot na druge, me kaj vprašajo, potarnajo, se pohvalijo, se znajo odpreti. No, kakšni me tudi prej ozmerjajo, ker pač ni zidu črne obleke."

Gospod Gulič, spregovoriva najprej nekaj besed o družini, starševstvu, vzgoji. Povejte, kakšen oče ste – kako bi se opisali?

Različna obdobja so bila. Ko sem še popival, nisem bil nič kaj prida, bolj odsoten kot prisoten oče, kasneje pa, ko sem opustil to razvado, mislim, da kar v redu. Najprej sem moral pač opraviti sam s sabo.

Družina Aleša Guliča - 5

Kaja Gulilč (Foto: osebni arhiv)

Kako se sedaj razumete s sinom in hčerko?

Z obema po mojem čisto v redu. Zdaj sta odrasla, hči sicer še študira, vendar se v njen študij in življenje ne vtikam, kot se nisem ne v osnovni šoli ne v gimnaziji. Oba sta imela vedno možnost poiskati nasvet ali pri mami ali pri očetu, kar pa nista ravno pogosto iskala. Odgovornost do sebe in drugih sta hitro vzpostavila.

Kako sta ju s partnerico vzgajala v letih odraščanja in kakšnemu tipu vzgoje sta bolj naklonjena?

Otroka sva vzgajala v svobodomiselnem duhu, omejitev je bilo malo, namesto njih pa zahteva po odgovornosti. Permisivna vzgoja – na kratko, kar pa je daleč od brezbrižnosti in razpoloženjskega odziva, kar se običajno enači. Morda je bila žena za spoznanje bolj avtoritativna v najinih dogovorih kako in kdaj, pa še to je bilo do otrok soglasno.

Bi rekli, da ste zelo zaščitniški do hčerke?

Ne – prav gotovo ne, tudi potrebe po tem ni, ne subjektivne ne objektivne. Mogoče sem bil do sina kdaj zaščitniški, ampak to so bili moji dolgovi. Kar se Kaje tiče, bi rekel, da je prej ona zaščitniška do mene.

Trboveljčani vedo povedati, da ste zelo preprost človek, vedno pripravljen v dlan sprejeti roko in prisluhniti. Niste eden tistih, ki že s pogledom dajejo vtis, da jim ni mar za majhnega človeka. Kaj porečete na opis krajanov?

Ja, no, preveč hvale ravno tako škodi kot premalo. Mislim pa, da cenijo tudi to, da hodim po svetu z dvignjeno glavo. Bi se strinjal s tem, da sem socialno občutljiv in da ljudi ne ločim na "velike in majhne". V vseh socialnih in izobrazbenih okoljih se gibljem in povsod naletim na odlične, spoštovanja vredne ljudi, razgledane, odprte, prijazne in tudi zoprne, ozke, neotesane, brezbrižne.

Krajani se vas od nekdaj spominjajo tudi po značilnem slogu oblačenja in motorju. Videza niste spremenili niti tedaj, ko ste zakorakali v politične vode. Se vam zdi, da ljudje tudi zaradi te preprostosti čutijo, da ste jim bliže, da imate posluh za ljudi …?

Različno, zelo različno. Enim je to všeč, drugim spet ne. Prvih je po mojem občutku več, drugi so pa glasnejši. Eni imajo radi moje frajgajstovstvo, ker ga sami ne zmorejo, drugi ga ne marajo iz iste osnove. Ljudje smo. Tisti, ki me poznajo od prej ali preko žene, otrok, staršev, se na to tako ali tako ne ozirajo. Trboveljčanke in Trboveljčani vedo, da v parlamentu in v politiki nasploh ni problem to, da nisem v obleki in s kravato, ampak prej vse kaj drugega. Bolj se ta videz preprostosti, ljudskosti, če hočete, pokaže drugod po Sloveniji, kjer ni stika iz prejšnjih časov. Vidim, da se ljudje prej obrnejo name kot na druge, me kaj vprašajo, potarnajo, se pohvalijo, se znajo odpreti. No, kakšni me tudi prej ozmerjajo, ker pač ni zidu črne obleke.

Družina Aleša Guliča - 7

'Otroka sva vzgajala v svobodomiselnem duhu.' (Foto: osebni arhiv)

Danes se mnogo ljudi srečuje z velikimi finančnimi stiskami. Kakšno je stanje v Trbovljah?

Trboveljčanke in Trboveljčani se v povprečju kar dobro držijo, saj še vedno obstaja ob institucionalnih oblikah pomoči še veliko solidarnosti: stanovske, medsosedske, medgeneracijske, družinske. Prvo krizo v samostojni Sloveniji smo prebrodili že sredi devetdesetih, ko so propadla velika podjetja, predvsem tista, ki so zaposlovala ženske in mlade. Žalostno pa je, da se število pomoči potrebnih iz dneva v dan veča. Tako povedo na Rdečem križu, Karitasu, o tem vemo veliko lionsi, saj je prošenj za pomoč vse več in vse bolj bridke zgodbe so za njimi.

In ko zapustite prostor političnega sveta in odstrete zaveso svojega doma, kako preživite prosti čas?

Kolikor ga ostane po službi in vsakodnevni vožnji iz Ljubljane v Trbovlje, ga namenim lenarjenju, knjigi, gledališču, filmu, glasbi, klepetu s prijatelji in znanci – in kolikor se da, vse to združujem z bajkerstvom, pozimi na zimskih srečanjih, ostale letne čase pa povsod. Nekaj tega se uresničuje zdaj, nekaj se odlaga za na stara leta ...

Vas zanima, kakšna je družina Zorana Jankovića?
 

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali se nam samo pridružite s klikom na