Nosečniška oblačila

Nosečnica lahko telesne spremembe podzavestno povezuje s travmami. (Foto: iStockphoto)

"Telo se začne med nosečnostjo spreminjati, trebuh se veča in postaja vedno bolj opazen tudi za javnost. Če je morala deklica v otroštvu skrivati vsako najmanjšo spremembo, ki jo je pustila spolna zloraba v občutjih in na telesu, bo lahko med nosečnostjo doživljala veliko tesnobe in stisk, ki jih ne bo znala povezati z nobenimi konkretnimi dogodki," meni dr. Tanja Repič, zakonska in družinska terapevtka.

Potlačeni spomini

V telesu so nezavedno zapisani spomini, ki se lahko prebujajo v situacijah, ki spominjajo na zlorabo. Denimo, nosečnica nima nadzora nad rastjo trebuha – podobno kot ni imela nadzora nad zlorabo; bolečine med porodom lahko spomnijo na bolečine med posilstvom; tudi besede babice: "Sprosti se. Kmalu bo minilo. Samo malo bom pretipala, da vidim, kakšno je stanje,"  lahko spominjajo na besede storilca, ki jih je govoril med zlorabo; med ginekološkim pregledom lahko nosečnica otrpne, otopi, ker telo pomni podobne dotike v drugačnih okoliščinah.

Če bodoča mamica ni predelala travm spolne zlorabe, se lahko potlačeni boleči občutki kot so krivda, gnus, sram, jeza, strah in nemoč prenašajo na otroka. To pomeni, da začne otrok pri petih letih ponovno močiti posteljo, ima neprestane strahove, pogosto zboli, odklanja stike z določenimi osebami, postane zelo razdražljiv ...

Med terapijo se pogosto izkaže, da v ozadju ni nujno otrokova lastna negativna izkušnja, ampak nerazrešena travma matere (lahko tudi očeta), ki jo je doživela pri isti starosti, kot so se aktivirala občutja pri otroku. Starši za to niso krivi, so pa edini, ki lahko otroku najbolj pomagajo. Ko mama začuti, da je njen  otrok v stiski, ga s sočutjem umiri ter mu da tisto, kar je sama najbolj pogrešala pri svoji mami, bo ne le osrečila otroka, ampak bo tudi sebi omogočila, da predela vse, kar je ostalo potlačeno. Tako se ob otroku tudi sama prebuja, pojasnjuje dr. Repičeva.

porod

Nosečnica naj stisko zaupa partnerju in zdravstvenemu osebju. (Foto: iStockphoto)

Tejina zgodba

Mamica Teja nam je zaupala, kakšne težave so ji povzročale travme, dr. Repičeva pa je potem pojasnila, kako bi lahko v takem primeru pomagali nosečnici.

Teja je prepričana, da ni edina, ki je imela težave pri porodu. Svojo izkušnjo nam je zaupala zato, da bi s pomočjo nasvetov strokovnjaka pomagala tudi drugim materam, ki se soočajo s podobnimi travmami.

"Z ginekološkimi pregledi sem imela težave kar pomnim. Nikoli se namreč ne morem popolnoma sprostiti. Da moram razširiti noge pred človekom, ki ni moj partner, me v trenutku postavi v situacije, ki sem jih doživljala kot otrok. Tudi med porodom sem se soočala s travmami. Podzavest je bruhala spomine iz preteklosti in čeprav sem trpela boleče popadke, si nisem znala pomagati.

Pregled materničnega vratu … groza, obup, panika, solze, jeza … V tistem trenutku se nisem znala pomiriti in si dopovedati, da me bo porodničar le pregledal. Navkljub popadkom in velikemu trebuhu sem se z zadnjico dvignila iz postelje in iskala zavetje ob steni. Mož in sestre so me je mirili, a mi ni bilo mar. Že to, da me želi nekdo pregledati sredi popadka, se mi je zdelo skrajno vsiljivo in grozno!"

Nasvet dr. Repičeve

"Edina in najbolj učinkovita metoda bi bila v danem primeru pogovor pred porodom. Če ima bodoča mamica za sabo izkušnjo spolne zlorabe, se ji morda lahko zgodi to, kar se je Teji," je povedala Repičeva in dodala, da bo mamici veliko lažje, če bo že prej o tem nekaj vedela. Prav tako je dobro,  da nosečnico pred porodom nekdo pomiri, ji razložil, kaj se lahko takrat prebudi, da so to samo občutki in da je na varnem.

Še bolj pomembno je, da ima ob sebi partnerja, ki lahko prepozna njeno stisko in ji takrat z mirnim glasom pove, da je on tukaj, da je na varnem, da bo vse v redu, da jo varuje, ji stoji ob strani, da ne bo nikamor šel in je pustil same. "Idealno bi bilo, da bi bila s tem seznanjena tudi babica in porodničar, ki bi bila posledično veliko bolj senzitivna in sočutna. To bi vsakega najbolj pomirilo. Mamice se sicer potem ukvarjajo s krivdo in občutki, da so bile neprimerne, čudne, kar pa ni res," še doda terapevtka Tanja Repič. 

Ženska joče

(Foto: iStockphoto)

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na