Test nosečnosti

(Foto: iStockphoto)

Svojo izkušnjo s prekinitvijo nosečnosti nam je zaupala tudi mamica, ki se je soočila z nenačrtovano nosečnostjo:

"Hudo mi je, ker bi tudi tega otroka rada ljubila, a ne morem. Prvi in drugi sta še majhna in po službi, ki mi vzame vse moči, zapolnita vsak moj trenutek. Imam občutke krivde, da se jima ne posvečam dovolj in sem tudi časovno premalo z njima. Še posebej mi je hudo, ker moram svojega enoletnika od šestih zjutraj do petih popoldne pustiti v varstvu. Preveč sem izčrpana, da bi se zmogla posvetiti še enemu otroku. Tako sva se z možem soglasno odločila za prekinitev nosečnosti.

Zjutraj sem prišla v porodnišnico na tešče in bila sprejeta na ginekološki oddelek. Preoblekla sem se v bolniško haljo, legla v posteljo in pričakovala, da me čim prej pokličejo v operacijsko sobo. Po mučnem čakanju, med katerim nisem želela nič več razmišljati, je prišla medicinska sestra. S še dvema sotrpinkama sem stopila iz bolniške sobe. Med hojo po mrzlem hodniku sem pomislila, da bi šla proti izhodu, slekla to pikčasto haljo in zbežala domov. Dve sva sedli na stol pred dvorano, kjer izvedejo usodno dejanje, ena pa je stopila noter in vrata so se grozeče zaprla. Po 20 minutah sem zaslišala kolesca vozička, na katerem je sestra peljala prvo, lepo pokrito z belo rjuho, še pod narkozo. Potem sem lahko vstopila jaz.

Žalostna ženska

(Foto: iStockphoto)

Tako ponižano sem se počutila, v maternici me je že vse bolelo. Legla sem, nogi so mi privezali v stremena, v žilo so mi dali uspavalo. Nisem želela gledati okrog, bilo je preveč strašljivo, najbolj varno je bilo pogled usmeriti v luč nad glavo, da so mi bile prikrajšane priprave. Še zadnjič sem z roko pobožala svoj trebuh in se poslovila od svojega otročka. Pomislila sem, kako mu bo, ko ga bo zdravnik postrgal ven iz mojega telesa. Na obraz so mi potisnili masko.

Ko sem se prebudila v bolniški sobi, sem se zavedla dokončnosti svoje odločitve. Odleglo mi je, da je mučni postopek za menoj. Zbrala sem pogum in se dotaknila svojega trebuha, iz katerega je zevala praznina. Malo sem se premaknila v postelji in občutila, kako moja maternica krvavi. Zvečer je mož prišel pome in me še vso omotično odpeljal domov, kjer sem se zakopala med rjuhe in si želela, da bolečina v srcu čim prej mine."

Kdo je bitjece v meni?

Toliko vprašanj se pojavlja pri odločanju, kaj storiti, ko se nenačrtovano napove otrok in tako boleče je razmišljati o njih!

Ali umetno prekinitev nosečnosti res lahko enačimo z usmrtitvijo ali celo umorom, kot pravijo nasprotniki splava? Ali zarodek pri devetih tednih občuti bolečino? Je splav hudo kršenje višjih zakonov, in bom, če se zanj odločim, občutila hude posledice? Bo splav povzročil travmo nezaželeni duši in meni? Bo občutek nezaželenosti to dušo trajneje zaznamoval, mene, njegovo nesojeno mater, pa z njo povezal in mi naložil karmični dolg? Naj otroka obdržim, čeprav je ultrazvok pokazal, da ima njegovo telesce veliko napako? Ali bom sokriva, ker sem ga kljub temu, da sem vedela, da bo težko živel, rodila? Morda pa želi priti na ta svet, ker njegova duša potrebuje tovrstno izkušnjo? Morda želi svoje bližnje naučiti veliko lekcijo ljubezni? Ga imam pravico splaviti, ker ni popoln, ali ker zame ni pravi čas ... ?

Spočetje je res nekaj svetega, a obdržati nosečnost za vsako ceno tudi ni modro. Se bo mati zmogla otroku, ki ni bil spočet v ljubezni ali je sad posilstva, polno posvetiti in ga brezpogojno ljubiti? Siliti žensko, naj otroka obdrži za vsako ceno, se nekaterim zdi znamenje ljubezni do življenja, a kakšna je v tem primeru otrokova perspektiva? Kakšno osnovo bo prejel od očeta, ki ga je le spočel, potem pa izginil iz njegovega življenja? Kako bo rasel, če ne bo deležen osnovnih materialnih pogojev? Če mati ve, da bi otroka rodila v hudo pomanjkanje?

Mati joka

(Foto: iStockphoto)

Pot nerojene duše in njena vez z materjo

Sprašujem se, ali se je duša že naselila v to majceno telo in kaj bo z njo, če jo s splavom iztrgam iz svoje maternice. Ali je nosečnost prišla z višjim namenom, ki ga še ne morem razumeti in bom z umetno prekinitvijo sebi in nerojenemu otroku naredila nepopravljivo škodo? Tolažim se z mislijo, da je duša kot energija, ki se ne more izničiti, temveč le prehaja iz enega stanja v drugo. A kam bo sedaj ta duša šla, ko bom jaz dovolila zdravniku, da usmrti telo, v katero bi se rada naselila? Le redki še verjamejo, da se s smrtjo življenje konča. Še malo in znanstveno bo dokazano, da se po smrti za dušo življenje nadaljuje v neki drugi dimenziji. Danes so te dimenzije za naš razum večinoma še nejasne in nerazumljive.

V življenju nas čaka marsikatera preizkušnja, zato se nalogam, ki jih bomo morali opraviti, ne moremo izogniti. Če moramo z neko dušo preživeti določene lekcije, jih tudi bomo, kar pomeni, da se gotovo ponovno srečava, ko bo napočil pravi čas. Pomirja me misel, da to ni dokončno slovo, saj se nekatere duše zelo kmalu spet vrnejo v življenje na Zemlji. Ali ni tudi odločitev, da ne rodim otroka, ki se mu ne bi mogla posvetiti v zadostni meri, mu ponuditi svoje polne predanosti, radosti, odprtosti in pozitivne energije, dejanje ljubezni? Kaj pa, če ta duša potrebuje to izkušnjo in je že vnaprej vedela, kaj jo čaka? Morda pa v tem primeru prekinitev nosečnosti ni travmatična izkušnja za nikogar?

Pomembno se mi zdi, da razumemo, da ima tudi mamica, ki se je zavestno odločila prekiniti nosečnost, pravico žalovati za otrokom, ki se ne bo rodil. Pravico ima, da je žalostna, da ves dan leži v postelji in nima energije za delo. Pravico ima, da joče, ko vidi presrečno nosečnico in da ne skače od navdušenja, ko izve, da je znanka rodila. In končno, nihče je ne bi smel obrekovati zaradi njene odločitve. Morali bi se zavedati, da nismo poklicani, da sodimo, saj ne poznamo vseh okoliščin, v katerih se je znašla ta mati, in to ni naša pot.

Kako do odgovora?

Ko razumsko predelate vse možnosti, prosite, da se vam razkrije pravi odgovor. Opazujte z odprtimi očmi in prisluhnite sporočilom, ki so vam dana preko vsakdanjih dogodkov. To ni lahko tudi zato, ker morate odločitev sprejeti sami, saj nihče drug ne more nase prevzeti tako velike odgovornosti in tudi ne more vedeti, kaj je prava izbira za vas, to veste samo vi. Pustite odgovoru, da se vam razkrije skozi intuicijo, misli, občutke, sanje ali kakšen dogodek. Ne bojte se slišati, saj strah preprečuje, da bi odgovor prišel do vas. Če vas odločitev navda z mirom, potem vedite, da je zagotovo prava. Ko je torej odločitev o prekinitvi dozorela v vas, se z ljubeznijo poslovite in dovolite duši, da gre v višje sfere. Pomembno je, da se rešite občutkov krivde in začutite spokojnost za polno življenje v prihodnosti in verjemite, če vama je namenjeno, da se srečata, bo ta dušica znova prišla k vam, ko bodo okoliščine zrele za to.

Če ste torej dobili odgovor, da je to prekinitev, pustite duši naj vas zapusti, ne zadržujte je v snovni ravni, če se je odločila, da si tega ne želi, mogoče potrebuje tako kratko izkušnjo v vašem telesu. Če pa se vam je razkrilo, da vam je namenjeno tega otroka roditi, potem od trenutka spoznanja dalje opustite vse dvome, strahove in negativne misli ter sporočite otroku, ki prihaja, da je polno zaželen v vašem domu. Prežemite ga z ljubeznijo in začutite skupen življenjski utrip.

Samo od nas je odvisno, ali se ob tako pomembni prelomnici svojega življenja zmoremo za trenutek ustaviti, razbrati sporočilo in se iz njega nekaj naučiti, preden nadaljujemo svojo pot. Dovolimo si razvijati svojo modrost. To je zelo pomembno, da ne bomo ponavljali istega razreda - dejstvo je namreč, da se lekcije ponavljajo, dokler se jih ne naučimo.

 Na forumu nam lahko zaupate, kaj menite o tem ...

Žalostna ženska

(Foto: iStockphoto)