Lea Čerin

Lea Čerin, univ. dipl. pedagoginja (Foto: osebni arhiv)

Osnovnošolci se veliko učijo. Naučiti se morajo veliko snovi na pamet in to jim vzame ogromno dodatnega časa tudi doma. Ali je po vašem mnenju vsega preveč za njih ali pa so lahko kos izzivom, ki jim ga zastavlja današnje šolstvo?

Redko kateri so kos nalogam, ki jih od njih zahteva šola. Ogromno otrok šoli posveti še ves popoldanski čas (za domače naloge, učenje, plakate, govorne nastope ipd.). Učitelji morajo slediti učnim načrtom in tudi če bi si želeli kakšno učno snov izpustiti, je ne morejo oz. ne smejo. Namesto, da bi v šoli imeli čas za utrjevanje in ponavljanje, je to prepuščeno otrokom in staršem doma. In ni tako redko, da je vsa družina obremenjena s popoldanskim delom za šolo. Pri samem učenju ne gre toliko za to, da se morajo veliko snovi naučiti na pamet, ampak bolj za to, da se ne znajo učiti in se lotijo klasičnega memoriranja. Pri učenju na pamet otrok ne pridobi dolgotrajnega znanja, ampak le-to ostane v spominu do testa oz. ocenjevanja. In občutek imamo, da se otrok vsakič znova uči isto snov (ki bi jo že moral znati), preden lahko znanje nadgradi. To pa vzame ogromno časa. Čeprav je učenje na pamet za marsikaterega otroka najlažje (ker tudi ne pozna drugačnih načinov), pa učenje na pamet naredi več škode kot koristi. Priporočam ga samo za učenje pesmic, ki jih moramo znati do besede natančno.

Ali sprotno učenje zmanjša število ur za knjigo tik pred ustnim ali pisnim preverjanjem znanja? Kaj 'izgubijo', če se učijo 'kampanjsko'?

S sprotnim učenjem seveda otrok pridobi več koristi, saj s sprotnim delom ve, o čem se pri določenem predmetu učijo. Lažje sledi in mu je zaradi tega učenje lažje. Težave ob nerazumevanju snovi se hitreje odpravijo. Za sprotno delo pa je potrebna vztrajnost in na začetku tudi pomoč staršev. Otrok sam težko vidi pomembnost sprotnega dela, ker mu je učna snov večinoma nezanimiva in nima notranje motivacije, da bi se učil. Velika prednost sprotnega dela je v tem, da pred testom otrok že veliko zna in učenje postane bolj utrjevanje oz. ponavljanje snovi za test. Otroke lahko naučimo sprotnega dela za šolo (čim prej, tem bolje), vendar kampanjskega učenja ne bomo izkoreninili. Dejstvo je, da so nekateri otroci in prav tako odrasli, najbolj učinkoviti v zadnjih trenutkih in na tak način delujejo vse svoje življenje. Vendar pri kampanjskem učenju obstaja velika možnost, da bo učenje in znanje površno, saj ni dovolj časa za poglobitev v učno snov. Napaka, ki jo pogosto delamo starši: otrokom 'težimo', naj se učijo sproti in ne čakajo do zadnjega dne, ne pokažemo pa KAKO se učiti sproti in KAKO si razporediti čas, da bo dovolj časa za učenje pred testom.

Kako si bo otrok lažje zapomnil učno snov? Naj si dela izpiske, ponavlja na pamet, nariše miselni vzorec?

Otrok si bo učno snov najlaže zapomnil, če jo bo prilagodil sebi. Ravno temu pa v šoli ne posvetijo dovolj pozornosti. Otrok naj bi se učil na način, ki mu najbolj ustreza. Pri tem je dobro, da (pre)pozna svoj kanal sprejemanja informacij (vizualni, avditivni, kinestetični) in glede na to prilagodi učenje oz. učno snov. Miselni vzorci za gibalni učni stil niso primerni, so pa primerni za vidni učni stil. Otrok z avditivnim učnim stilom se veliko lažje uči, če mu nekdo bere učno snov, kar pa ne velja za vizualni tip. Kakorkoli se otrok loti izpisovanja snovi, naj bo pozoren na to, da izpisuje ključne besede oz. podatke in ne zaide v golo prepisovanje. Poučevanje v šoli je najbolj primerno za vidne in slušne učne stile, kinestetiki pa so nekako pozabljeni. To so tisti, ki kar ne morejo biti pri miru, hkrati pa od njih zahtevamo mirno sedenje za mizo. Ne bo šlo, ker gre za način, ki je proti njihovi naravi. Če v šoli ne moremo zadostiti njihovim potrebam, bi jim morali doma. Torej, da jim dovolimo učenje na tleh, stoje, z žogo, s hojo po sobi ipd. Pri učenju spodbujajmo uporabo domišljije in ustvarjalnosti, ki je imajo otroci ogromno. Tako se izognemo učenju na pamet.

Otrok

(Foto: Profimedia)



Je ključno za dober uspeh v šoli to, da starši sodelujejo z otrokom, recimo tako, da ga pred preverjanjem sprašujejo, da mu pomagajo pri snovi, ki mu je nerazumljiva?

Ni nujno, da bo zaradi pomoči starša, uspeh boljši ali odličen. Je pa pomembno, da starši z otrokom sodelujemo in smo mu v oporo. Predvsem takrat, ko se pojavijo težave ali opazimo, da se otrok uči na pamet. Pogosto uporabljeni stavek: ''Pojdi se učit!'' bi morali izbrisati iz našega besednjaka. Raje vprašajmo, ali potrebuje pomoč pri učenju, preverimo ali se zna učiti. In ja, seveda, kratko preverjanje naučenega zato, da bo otrok dobil povratno informacijo koliko se je naučil. Otroke navajajmo na samostojno delo za šolo (še prej jih moramo naučiti, kaj sploh vključuje samostojno delo), hkrati pa smo jim v oporo in podporo. Ne žugamo ob slabi oceni, ampak vprašajmo, kakšen je njegov naslednji korak, kaj za otroka pomeni slaba ocena, in kako/če jo bo popravil. Ne pozabimo, da je šola le del otrokovega življenja.

Kdaj je otrok najbolj pripravljen za učenje, pomnjenje? Takoj po šoli ali si lahko vzame odmor? Ali večerno in nočno učenje obrodita sadove uspešnega učenja?

Nočnega učenja v osnovni šoli osebno ne priporočam. Njihovo telo in možgani potrebujejo počitek in spanje. Večernemu učenju pa se včasih ne moremo izogniti, zaradi popoldanskih dejavnosti. Na splošno velja, da so dopoldanske ure najbolj primerne za učenje, ko smo spočiti. Ravno takrat pa so pri pouku, kajne? Otroci so si različni in tudi glede primernega časa za učenje se med seboj razlikujejo. Nekaterim ustreza takoj po šoli, drugi potrebujejo malo premora in odklop od šole. Svetujem, da starši skupaj z otrokom opazujejo, v katerem delu dneva je otrok najbolj učinkovit pri učenju in skupaj določijo dnevni ritem oz. čas za učenje, ki ga prilagodijo tudi ostalim dejavnostim. Za učinkovito in uspešno učenje pa so bistvenega pomena tudi odmori med samim učenjem.

Starši venomer 'težijo' otrokom, naj se gredo učit. Je to prav ali bi jim morali pustiti svobodo odločanja, kdaj se učijo in koliko? Je to odvisno od otrokove starosti?

Bolj kot to, da jim 'težimo', bi morali biti pozorni na to, kako se učijo, ne samo da se učijo. Bolj kot časovni razpon učenja, bi morala biti pomembna kakovost učenja. V tem primeru je lahko čas učenja tudi krajši. Svoboda odločanja pri učenju je odvisna od starosti. Mlajši kot je otrok, hitreje pozabi na šolske obveznosti in tu smo mi, odrasli, ki ga moramo na to spomniti. Sistem javne šole je pač takšen, da je potrebno delo tudi doma. Koliko svobode bomo pustili otroku pri odločanju za učenje, je odvisno kakšne delovne navade ima otrok. S privzgajanjem delovnih navad pa lahko začnemo že v 1. razredu. In šele ko ima dobre delovne in učne navade, mu lahko zaupamo večjo svobodo pri odločanju kdaj se bo učil in koliko. Takrat prevzame tudi odgovornost za rezultate svojega dela. Šolsko učenje je sistematizirano in popolnoma drugačno od predšolskega učenja, ki temelji na radovednosti in zanimanju. Učenje v šolskem obdobju je proces, ki ga razvijamo skoraj vso osnovno šolo.

Domača naloga

(Foto: Thinkstock)