Šport, tudi otroški, že nekaj časa ni več zgolj zabava, druženje, v ospredje so se pririnili tekmovalnost, zmagovanje za vsako ceno, dokazovanje. Zdi se, da so časi, ko so otroci na travniku pred blokom na hitro sestavili ekipo, na vsaki strani postavili dva kola za vrata in celo popoldne "nabijali" nogomet, minili. Spontanost so nadomestile organizirane vadbe, prijateljstvo lahko nasede na čer tekmovalnosti, nenadoma je zelo pomembno, kdo je dober in kdo ni. In zdi se, da je tekmovalni duh bolj kot potomce zajel njihove starše.

Nogomet

Otroški šport, kjer je v ospreju učenje, ni isto kot vrhunski šport. Tam gre za zmage in za zabavo gledalcev. (Foto: Thinkstock)

Odrasli uspešni in vrhunski športniki poročajo, da so starši delovali spodbudno predvsem preko tega, da so jih pustili, da so sami sprejemali svoje odločitve oz. se odzivali na trenerjeve pobude, in ki so jim starši sledili v njihovih ambicijah in ne obratno.
Tina Jeromen

"Sistem je trenutno zasnovan tako, da zadovolji potrebe najbolj nadarjenih otrok. Ne cenimo več sodelovanja, cenimo odličnost," je opozoril Mark Hyman, profesor športnega menedžmenta na Univerzi Georgea Washingtona in avtor več knjig o športu mladih. Šel je še dlje, za spremembe, ki o njegovem mnenju niso dobre, je okrivil starše. "Odrasli so zmagali,« je dejal. "Če bi vse izbrisali in na novo izumili šport mladih, pri čemer bi nam bile najpomembnejše fizične in čustvene potrebe otrok, ga ne bi več prepoznali," je dejal.

Tako je čez lužo, pri nas gremo v podobno smer. V očeh številnih staršev so njihovi otroci potencialni Prevci, Kopitarji, Dragići, od njih se pričakuje dokazovanje in uspeh na športnem terenu, enemu dosežku mora slediti drugi, zahtevam in pričakovanjem ni videti konca. Pozablja pa se, da je v središču dogajanja mlada, še neizoblikovana osebnost, ki se s pritiskom še ne zna soočati in se lahko tudi zlomi.

Kako se bo otrok odzval, je v največji meri odvisno od njegove osebnosti, pravi športna psihologinja, članica Sekcije za psihologijo športa Tina Jeromen. "Otrok, ki tudi sam čuti željo, živi za šport in rezultate in mu je všeč, da se vse vrti okoli njega in njegovega športa, ne bo reagiral tako negativno kot drugi, ki uživa v čem drugem, mogoče v glasbi, branju knjig, sestavljanju kock, v športu kot v igri ali morda občuti v starševskem zanimanju preveliko poseganje v svoj svet. Ta se bo (verjetno) ob prvi priložnosti umaknil in prenehal tekmovati, če ne prej, pa potem, ko se začetni hiter napredek v rezultatu – ustavi," je pojasnila.

Šola plavanja

Osnovna pravica mladih je, da v športu uživajo, pravi športna psihologinja Tina Jeromen. (Foto: Thinkstock)

Moderni starši so bolj vpeti v življenja otrok in težje prepuščajo vajeti drugim

Šport otrok je postal središče življenja staršev, okoli njega organizirajo svoj prost čas, v njem iščejo potrditev, ugotavlja trenerka odbojke Živa Cof, ki v športu deluje že 22 let. V tem času se je ogromno spremenilo, pravi. Nekoč so starši otroke zgolj pripeljali na treninge ali pa še to ne, zdaj so ves čas zraven. Na začetku sezone ostajajo celo na treningih, s čimer otroku, ki se tudi skozi šport uči samostojnosti in postavljanja zase, ne delajo nikakršne usluge, je povedala.

Pomembno je, da se trener zaveda, da je večina staršev zelo zagnana in jih v resnici in iskreno skrbi za dobrobit otroka. Včasih se preprosto ne zavedajo, da lahko s svojim vedenjem povzročijo tudi težave. Namesto, da se trener jezi, naj bo za izhodišče zavedanje, da je to problem, ki ga lahko pomaga rešiti le trener.
Tina Jeromen

Jeromnova vzroke išče v spremenjenem stilu vzgoje. "Moderni starši so precej bolj vpeti v življenje svojega otroka in obvladujejo vse aspekte njegovega življenja," je pojasnila. Zato tudi pri športu vajeti težko prepustijo trenerju. "V prejšnjih desetletjih so bili trenerji tisti, ki so bili odgovorni za to, kaj se bodo otroci učili, in se v njihove odločitve ni posegalo. Od trenerja se ni pričakovalo, da bo razlagal svoje odločitve," je spomnila. Danes je drugače in zato so tudi trenerji postavljeni pred nove, dodatne izzive. Svetuje jim, naj jasno postavijo meje in cilje. "Naloga trenerja je, da staršem pove in pokaže, če je treba pa tudi napiše, kako bi lahko bili s svojim vedenjem in dejanji v pomoč športni ekipi."

Cofova to počne. Vsako leto organizira sestanek za starše, na katerem jih pouči, kaj se od njih pričakuje in česa naj ne počnejo. A kljub temu se še naprej vrstijo telefonski klici, elektronska sporočila …

Zaveda se, da brez podpore staršev ne bi mogli delovati, a meja mora biti, ekscesov pa je vse preveč. Zgovoren je primer staršev, ki so med tekmo na glas šteli napake hčerkinih soigralk. Deklic, starih do 10 let. Takšno vedenje je jasen pokazatelj prevelike vpletenosti v otrokov šport, je jasna športna psihologinja Tina Jeromen. "To so npr. situacije, ko se zrela odrasla oseba hudo razjezi na osemletnika, ki spotakne njegovega sina na igrišču. Kadar zasramuje (tiho ali glasno!) nasprotnike, kadar ugotovi, da med pogovorom o tekmi uporabi izraz "mi" in, ko so tekmam podrejeni vsi vikendi in dopusti, pa tudi debate ob večerji," je dodala še nekaj primerov.

Trenerka

Pretirano vživljanje staršev v neroden položaj postavlja tako otroka kot trenerja. Pomembno je, da trener zna poslušati in oceniti sporočilo, a hkrati se mora zavedati, da ima on zadnjo besedo ter da nihče ne more zadovoljiti želja vseh ljudi, se glasi nasvet Jeromnove. Je pa važno, da se drži osnovnih pravil komunikacije in ostane vljuden, tudi ko se starši z njegovim delom ne strinjajo. (Foto: Thinkstock)

Ko se meja med starši in otroki zabriše

Prav je, da se otrok identificira s starši in ne obratno.
Tina Jeromen

Odrasli, sploh tisti, ki se preveč angažirajo in prevzamejo vlogo športnega strokovnjaka ali celo trenerja, se lahko hitro ujamejo v past in otrokov uspeh ali neuspeh začnejo jemati kot svoj, opozarja sogovornica. Pride do tako imenovane obratne identifikacije, pojava, ki v psihološki literaturi ni neznan. "Vsak roditelj se do neke mere identificira s svojim otrokom in mu zato želi, da bi mu šlo dobro. Na žalost se lahko zgodi, da je ta identifikacija pretirana. Takrat otrok postane podaljšek staršev – v tem primeru starši svojo lastno vrednost določajo na podlagi otrokovega uspeha," je pojasnila. "Starš, ki sam nikoli ni bil športnik, išče občutek športnega uspeha, ki ga sam nikoli ni poznal, prek otroka. Nekdo drug, ki je bil uspešen atlet, lahko začne otroka odklanjati in mu neuspehe zameri, če ne doseže podobnega ali celo večjega uspeha kot on," je nanizala.

Osnovna pravica mladih je, da v športu uživajo. Tukaj se pojavi vprašanje zmagovanja – kdaj postane zmagovalna miselnost škodljiva? Škodljiva je, ko odrasle (trenerja ali starše) vodi misel, da je zmaga vse. Kadar je miselnost trenerja usmerjena na učenje, razvoj sposobnosti in osebni ter ekipni uspeh, zabavo in dati vse od sebe, govorimo o miselnosti usmerjeni na trud in je kot taka steber, s katerim odličen trener ustvari idealno motivacijsko klimo v klubu.
Tina Jeromen

Starši, ki se sončijo v uspehu svojih potomcev in trpijo zaradi njihovih porazov, nanje prelagajo pretežko breme. "Kadar odrasli postanejo zmagovalci ali poraženci prek svojega otroka, je pritisk nanj še toliko večji. Otrok mora uspeti, sicer je ogroženo samospoštovanje starša," je opozorila. "V takem primeru je v igri več kot le dober ali slab nastop – kadar sta starševska ljubezen in odobravanje odvisni od nastopa na tekmovanju, postaneta športna dejavnost in tekmovanje za otroka preveč stresna."

Takrat je spet primeren trenutek, da vmes poseže trener in staršem pojasni, zakaj s svojim vedenjem kljub še tako dobrim namenom delajo le škodo. In jih prepričati, da "stopijo na zavoro".

"To ne pomeni, da se morajo popolnoma ustaviti ali umakniti, ko otrok tekmuje – vseeno je napeto, ko vidijo otroka dobro nastopati, in je stresno, kadar mu ne gre," pravi Jeromnova. Morajo pa se vprašati, zakaj se tako zelo razburjajo ter kako lahko kontrolirajo te močne občutke, da ne bi postali destruktivni.

"Zelo pomaga, če se ustavijo in pogledajo, zakaj so ti dogodki tako čustveno nabiti. Lahko odkrijejo, da si želijo, da bi bili otroci uspešni, ker potem čutijo, da so dobri starši. Nekje so nezavedno posvojili pravilo, da je odličnost edini način, da dobimo družbeno priznanje. Verjamejo, da otrokov uspeh pomeni uspeh staršev in poraz, da so slabi straši.

Včasih šport postane center življenja, kadar odrasli svoje življenje zaznava kot dolgočasno, monotono. Otrok in njegov šport postaneta glavna igralca v neki zanimivi in napeti zgodbi. Ritem uspehov in porazov je lahko za odraslega nekaj zelo enostavnega in celo bolj zadovoljujočega kot večna negotovost, zaskrbljenost v njihovem odraslem življenju.

Spet tretji bodo v otrokovih športnih dejavnostih lahko na nek način preverili, ali jim je otrok podoben ali pa se od njih razlikuje. Očetje bodo rekli: sin me spominja name, kakšen sem bil kot otrok. Živel sem za šport, zbiral slike nogometašev … ti spomni vzbudijo spomine na občutke iz otroštva.
"

Otroci niso pomanjšani odrasli 

Mama in hči

(Foto: Thinkstock)

S tribun dajejo navodila, zahtevajo od trenerjev, da gredo otroci na tekme po njihovi izbiri, pritiskajo na otroke v smislu športnega uspeha, tako da otrok dobi denar za medaljo ali kakšno drugo bogato darilo, nekateri celo manipulirajo s pozornostjo (ob porazu ne govorijo z njo/njim). Njihov uspeh lahko postane edina stvar, ki jim dvigne razpoloženje in s tem preko otroškega športa razrešujejo lastne konflikte.
Tina Jeromen o problematičnih starših

Pritiskanje s strani staršev zmanjšuje največjo prednost, ki jo šport otroku daje: da mu je šport v užitek in zabavo, je opozorila športna psihologinja Tina Jeromen. "Dejstvo je, da je to otroški šport in da otroci niso odrasli. Starši in trenerji morajo priznati otroku pravico, da svoj športni potencial razvija v okolju, ki poudarja sodelovanje, osebnostno rast in zabavo."

Otroškega športa ne smemo enačiti z vrhunskim, je prepričana. Če je pri prvem v ospredju učenje, gre pri drugem za tekmovanje, zmagovanje in tudi za zabavo občinstva.

Odrasli si velikokrat domišljajo, da vedo, kaj otroci želijo, ali pa vsaj, kaj je najbolje zanje. Pri tem pa popolnoma zanemarijo njihovo mnenje. Tiste, ki menijo, da je otrokom najpomembneje zmagovati, sodelovati na pomembnih tekmovanjih in zaradi športa potovati čim dlje – mimogrede, v ZDA so izračunali, da je iz teh športnih potovanj, torej na priprave, tekme in turnirje, nastala sedem milijard dolarjev vredna industrija – je čistega vina nalila raziskava, ki jo je opravila Amanda Visek z Univerze Georgea Washingtona. 150 otrok je prosila, naj izpostavijo dejavnike, ki jih v športu osrečujejo. Zmagovanje je bilo na 48. mestu, sodelovanje na turnirjih, bleščeče uniforme in dragi športni pripomočki prav tako niso bili uvrščeni visoko. Zato pa otroci zelo cenijo ekipnega duha, trud, učenje in pozitivno spodbudo. Ko je Viskova ob več priložnostih ugotovitve predstavila staršem, ji niso verjeli. Z njenimi besedami: "Nočejo verjeti."

Pri nas je slika podobna. Mladi zaznavajo šport kot pozitiven, predvsem kot skrb za zdravje in telesno kondicijo, vidijo priložnosti za zabavo in užitek, rekreacijo, druženje s prijatelji in vzdrževanje prijateljstev, oblikovanje lepe postave, sproščanje napetosti ter razvoj sposobnosti in storilnosti, je vrsto pozitivnih učinkov športa povzela Jeromnova. Kajti ne smemo pozabiti: športno življenje je kljub pastem, ki jih skriva, še vedno nekaj najboljšega, kar lahko ponudimo otroku. Le pravo mero je treba imeti.