Otrok med spanjem

Z dudo je lažje zaspati ... (Foto: iStockphoto)

Dojenček svet doživlja preko čutil in eden njegovih prvih stikov s svetom je stik z materjo. Mama skrbi za njegove osnovne potrebe po hrani in telesni bližini, dojenčka ima rada in ga varuje. Zaradi današnjega tempa življenja in številnih obveznosti, ki mamo in otroka relativno hitro ločijo, se je v naši kulturi, kot nadomestek za mamino dojko in bližino, pojavila duda. Ta otroka ponavadi pomirja in mu daje občutek varnosti. A po dopolnjenem prvem letu in najkasneje do tretjega rojstnega dne je čas, ko naj bi se otroci poslovili od svoje dude.

Nekateri starši, ki bi svoje otroke radi odvadili od dude, se bojijo, da bo odvajanje do otroka preveč nasilno in da bo trpel. Vendar izkušnje tistih, ki so že šli skozi to obdobje, velikokrat kažejo, da je strah odveč.

Postopno odvajanje

Otrok naj ne bi imel dude ves čas v ustih, ampak samo včasih, ko ga hočemo potolažiti ali pomiriti. Velikokrat se žal zgodi točno to: otrok ima dudo ves čas v ustih. Starši se zato morajo zavedati, da je odvajanje od dude proces, ki naj se ga lotijo postopno in z veliko potrpežljivosti. Med preizkušenimi metodami je kar nekaj takih, ki se zaradi svoje učinkovitosti prenašajo iz generacije v generacijo:

– "Ojoj, le kje je duda? Pozabili smo jo!" Starši naj dudo čim bolj pogosto "pozabljajo". Tako bodo imeli možnost, da otroku dajo dudo le, ko opazijo, da si jo ta res močno želi, ali pa pred spanjem, če z njo lažje zaspi.

– Med spanjem otrok ne potrebuje dude. Če pa jo potrebuje, zato da lažje zaspi, mu jo nežno vzemite iz ust, ko ugotovite, da je spanec dovolj trden. Nekaterim otrokom odvajanje od dude olajšajo medvedek, odejica ninica in podobno.

– "Duda ni za na dvorišče." Otroku razložite, da bo duda na varnem, medtem ko bo on zunaj.

Ko bo otrok ugotovi, da dude ne potrebuje vedno in povsod, se je bo kmalu odvadil.

Otrok z dudo

Duda – otrokova tolažba (Foto: iStockphoto)

Otrok naj se sam poslovi od dude

Tisti, ki so otroka že kdaj odvajali od dude, vedo povedati, da je najbolje, če se malček kar sam poslovi od nje. Skupaj se odločita, kako se bosta lotila odvajanja.

Poskusite lahko s kupčijo. Otroku predlagajte, naj si v trgovini izbere igračo po svoji želji, "plača" pa jo s svojo dudo, ki naj jo (po vnaprejšnjem dogovoru) izroči blagajničarki.

Morda pa lahko ob prebiranju pravljice ali gledanju televizije v otroku zbudite sočutje do manj srečnih otrok, ki nimajo svojih "dud", in ga tako spodbudite, da svojo dudo podari njim. Lahko jo sam zapakira in "pošlje" po pošti.

Navsezadnje pa vam na pomoč pri odvajanju od dude lahko priskoči tudi vila Dudosneda, ki bo v zameno za dudo prinesla kakšno zanimivo igračo.

Duda ni sramota

Otroku nikar ne zbujajte občutka, da se mora dude sramovati. Nikar ga ne zasmehujte, čeprav je po vašem mnenju že velik in bi se moral že zdavnaj posloviti od nje. S takšno razlago lahko otroku povzročite težave, saj je na dudo še vedno navezan. Če ne gre drugače, vam bo morda prišla prav kakšna zvijača. Recimo ta, da dudo naredite neuporabno. Če jo preluknjate ali pa ji odrežite vrh, bo otrok hitro ugotovil, da je duda neuporabna. Če vas bo kasneje povprašal po dudi, se lahko dogovorite, naj vas nanjo spomni, ko boste naslednjič v trgovini. Zelo verjetno je, da bo duda kmalu povsem pozabljena.