žalost in otrok

Ko so otrokove potrebe dalj časa spregledane, bo izgubil zaupanje v starše in samega sebe. (Foto: iStock)

 Ali otroka res razvadiš, ko ga potolažiš oziroma reguliraš čustvo žalosti?

S strani staršev in prijateljev, pa tudi na spletu lahko najdemo veliko ’modrih’ nasvetov, kako ravnati z otrokom, ko je žalosten. Med njimi ni malo takšnih, ki zagovarjajo, da se mora otrok ’izjokati’. "Pusti ga, se bo še sam pomiril." "Ne teci takoj k njemu, saj se bo navadil, da te lahko izsiljuje." "Naj joče, se bo že naveličal." Velja namreč miselnost, da ga s pozornostjo, ki mu jo namenimo ob joku, razvadimo - ne glede na to, ali je še dojenček ali je že mali otrok.

8 vzrokov za otroške solze

S pozornostjo in ljubeznijo otroka ne moremo razvaditi

Otrok z jokom vedno sporoča, da se ne počuti v redu, da mu nekaj manjka ali da je nezadovoljen. Želi si, da bi starši razumeli njegov klic na pomoč in prekinili to neugodno stanje in prav jok je v najzgodnejši fazi tudi edini način s katerim to lahko staršu sporoči. Gre za jasno opozorilo na nezadovoljene potrebe: lačen sem, osamljen sem, dolgčas mi je, žejen sem, strah me je, neudobno mi je, boli me, utrujen sem … Če starši znajo v sebi najti dovolj rahločutnosti, bodo različne tipe joka tudi znali prepoznati in se nanj ustrezno odzvati. Ustrezen odziv deluje pozitivno na obeh straneh - tako pri mami kot tudi otroku. Mama, ki se bo na otroka čustveno odzivala, bo imela bolj pomirjenega otroka, bolj se bo naučila prepoznavati njegove potrebe, otrok pa bo jokal manj. Takšna mama bo veliko bolj suverena in zadovoljena v svoji vlogi.

žalost in otrok

Otrok z jokom vedno sporoča, da se ne počuti v redu, da mu nekaj manjka ali da je nezadovoljen. (Foto: iStock)

Kako pri otroku regulirati jok? Jok moramo v prvi vrsti regulirati pomirjeni. Če sami nismo pomirjeni, tudi otroka ne bomo pomirili, saj bo čutil našo napetost, nervozo, nestrpnost. Otroku se je potrebno toplo odzvati in uporabiti telesni stik. Otroka stisnemo k sebi, ga naslonimo na rame. Nežno mu prigovarjajmo, zapojmo in ga zazibajmo. Lahko ga tudi tesneje povijemo, da bo čutil varnost, če je še dojenček. Kasneje v obdobju malčka, je regulacija žalosti podobna. Otroku se približamo in ga sočutno vprašamo, kaj je narobe. Objamemo ga in stisnemo k sebi, da začuti, da v svoji stiski ni sam. "Vidim, da si žalosten, povej mi, kaj se je zgodilo?" S temi besedami mu damo potrditev, da smo videli in prepoznali njegovo stisko.

žalost in otrok

Mama, ki se bo na otroka čustveno odzivala, bo imela bolj pomirjenega otroka, bolj se bo naučila prepoznavati njegove potrebe, otrok pa bo jokal manj. (Foto: iStock)

 Kaj se zgodi, če otroka pustimo jokati?

Kot smo že prej omenili, otrok z jokom sporoča, da mu nekaj manjka. V najzgodnejši fazi je z jokom povezano tudi sproščanje stresnega hormona kortizola, ki preplavi njegov živčni sistem in onesposobi zdrav razvoj možganov. Če mati svojega otroka ignorira in ga pusti, da se ’izjoka’ do onemoglosti, se bo otrok na videz pomiril. Mati bo zmotno mislila, da je otrok postal bolj priden in obvladljiv. A utihnil bo zaradi izčrpanosti in se naučil, da jok nima nobenega smisla, saj se nanj mati ne odzove. Ko so otrokove potrebe dalj časa spregledane, bo izgubil zaupanje v starše in samega sebe.

Otroci, ki so jih starši namenoma utišali pri izražanju svojih potreb, se naučijo, da so sami ravno takrat, ko bi morali imeti ob sebi tolažbo, pomoč. Običajno tudi kasneje ignorirajo svoje lastne potrebe in razvijejo nagnjenost k depresiji, tesnobnim motnjam in drugim duševnim boleznim.

Kaj nam dojenček sporoča z jokom?