Sem T. K. in že več let delam kot prostovoljna vzgojiteljica v poletnih kolonijah. Čeprav po izobrazbi nisem vzgojiteljica in ne poznam detajlov teorije s področja vzgoje, mislim, da mi gre pri delu dobro. To vidim po tem, ker so odnosi v skupinah otrok, ki se vsak teden zamenjajo, večinoma složni, jaz pa kljub prijateljskemu načinu vodenja vseeno ostajam avtoriteta. Prav tako se težko poslovim od otrok, ker na koncu vedno ugotovimo, da smo si bili super.

Otrok z lopatko

Nekaterim otrokom poletna kolonija predstavlja edini čas, ki ga preživijo na morju. (Foto: iStockphoto)

Vzgoja je kompleksna reč in zavedam se, da si vsak od staršev, katerih otroka pazim, želi zanj najboljše. Tudi zato se naši 'nadrejeni' trudijo in pred sezono kolonij organizirajo predavanja, na katera povabijo strokovnjake s področja psihologije, pediatrije, sociale in menedžmenta.

Letos nam je predaval znani psiholog, njegova tema pa je bila tabelično ocenjevanje vedenja. Tabelice so povratna informacija o obnašanju otroka: ko je otrok »priden«, v kvadratek nalepimo nalepko, narišemo znakec ali kaj drugega, ko ni, pustimo kvadratek prazen. Psiholog nam je razložil, da smo vsi ljudje narejeni tako, da si želimo pohvale, zaradi česar bomo v skladu z naravnim instinktom delali tako, da bomo pohvaljeni. Ob tem je navedel primer, ki se pojavlja tudi v knjigah o vzgoji (no, vsaj tam sem ga zasledila prvič) – s takim načinom hvaljenja nismo nič naprednejši od cirkuškega tigra, ki skoči skozi goreč obroč, ker ve, da ga na drugi strani čaka kos mesa. Otrok se bo torej vedno obnašal enako, če bo vedel, da bo zato dobil nagrado. Drugi problem, ki ga je predavatelj ob tem izpostavil, pa je ocenjevanje. To naj bi bilo nespoštljivo do otroka, ker pravzaprav ocenjujemo njegovo vedenje: da je torej dober ali slab, ker se obnaša na določen način, pri čemer smo pozabili, da je samo posameznik, ki se obnaša na bodisi prijeten bodisi neprijeten način. Določiti slednje pa je zelo subjektiven mejnik.

Z vsem povedanim se strinjam. In ko sem premišljevala, kako naj si potem pomagam v skupini desetih osemletnikov, je on izpostavil še 'pomen' nagrade – ne samo, da se bo otrok po točno določenem kopitu obnašal za to, da bo nagrajen, problem je tudi v tem, ker odrasli večkrat postavimo zanj nedosegljivo nagrado. Če bomo poskušali spremeniti otrokovo obnašanje, ga bomo zbegali in bo obupal, ker njemu ostale informacije, kot dobiti nagrado, niso pomembne. Težava se lahko pojavi tudi, če nas – ocenjevalcev – ni blizu, ko otrok naredi nekaj, za kar bi moral biti nagrajen. Ker mu mi predstavljamo vir nagrade in nas v situaciji, ki bi si zaslužila pohvalo, ne bo zraven, si lahko otrok to razlaga tudi kot kazen.

'Zato so tabelice ocenjevanja vedenja odveč. Vi morate otroku vcepiti občutek samospoštovanja, kar boste naredili s kakovostno komunikacijo.' Ja, res si vsi želimo imeti lepo vzgojene otroke, vendar da tega ne bomo dosegli, če jih bomo istočasno učili, da so najboljši in najbolj pridni takrat, ko se obnašajo nagradi zaslužno.

Otroci na morju

Želja vsakega vzgojitelja je imeti složno in veselo skupino srečnih otrok. (Foto: iStockphoto)

O groza … ko je psiholog odpredaval svoje, je bil čas za vprašanja. Ali bolje rečeno – čas za tišino, saj smo se vsi konkretno zamislili. Nikoli se mi namreč ni zdelo, da lahko s takim načinom ocenjevanja naredim otroku škodo. Niti nisem nikoli razmišljala, da ima moj način 'tedenske vzgoje' lahko dolgoročne posledice! In če bi se mi kdaj zdelo, da je bil kdo od otrok užaljen ali se je zaradi tega slabo počutil, bi odnehala … Predavanja je bilo konec, gospod nas je zapustil s precej snovi za razmišljanje, otroci pa so že skoraj trkali na vrata letovišča. Kaj pa sedaj?

Tri dni je šlo, potem smo na ustvarjalnih uricah skupaj naredili veliko tabelo. Fantje so vlekli črte, deklice so pisale imena in barvale legendo. Potem smo jo skupaj nalepili na steno naše sobe, saj so bila vrata zanjo premajhna. Prav ali ne, sledila sem svojemu občutku, le da je moja vrsta tabele drugačna od klasične. V njej ni praznih kvadratkov, tudi ni črnih pik – so pa sončki, oblački in oblački s strelami. Tudi ne ocenjujem jaz, ampak otroci. Pri tem ne smem pozabiti, da sem del skupine tudi jaz, zato je v tabeli tudi moje ime. Temu se otroci najprej čudijo, saj najbrž niso vajeni ocenjevati odraslih. In če so sprva previdni in zadržani, mi po dveh dneh zanjo povedati, zakaj sem si prislužila oblak.

vrtec

Ocenjevanje takšno in drugačno – bistvo je, da je zabavno! (Foto: iStockphoto)

Izpolnjevanje tabele mora biti zabavno – zdi se mi, da le tako lahko pri otroku dosežeš spremembo. Zato se vsak večer, ko že vsak v svoji pižami sedi na postelji, najprej za minutko vsi uležemo in premislimo, kako bomo ocenjevali. Nato začnemo – vsak večer je en dežurni. Njegova naloga je, da beleži in šteje vremenske znake. Začnemo pri prvem in vsak mora za izbranega povedati, kakšen znak bi mu dal. Ocenjuje se lahko kar koli – sonce lahko dobiš, če si se lepo obnašal, če si posodil žogo, če si se cel dan smejal, če si povedal kakšen dober vic … Vsak razlog je dober razlog. Ko je krog zaključen, dežurni prešteje znake in sporoči drugemu dežurnemu, ki skrbi za polnjenje tabele, kateri znak naj nariše v kvadratek. Mogoče se zdi, da prevladujejo sončki, vendar temu ni tako. In na koncu ni nobene nagrade, kar povem otrokom že na začetku. Gre torej za uresničevanje gesla, da je pomembna pot, ne cilj. Bistvo naše tabelice je, da se imamo pred spanjem super, da se nasmejimo, da obujamo tako lepe kot tiste malo manj lepe spomine, da se pogovarjamo, kako rešiti slabe situacije, in da sestavimo načrt za prihodnji dan.

Hm … delam prav ali narobe? Je to sploh dobro vprašanje? Če ne drugega, vem, kaj vprašati, ko bomo imeli naslednjič tovrstno predavanje.

 

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na