Alenka Lanz

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapvetka (Foto: osebni arhiv)

Kaj sram pri otrocih povzroča? 

Sram je čustvo, ki je povezano z našim jedrom. Močno vpliva na našo samopodobo, na to, kako doživljamo sebe. Verjetno je od vseh čustev najtežje prenašati prav sram, saj se takrat vrednotimo izrazito negativno. Kadar nas je sram, bi se najraje skrili, zamrznili, se izognili neprijetni situaciji, pobegnili ali kar izginili. Sram ima pomembno prilagoditveno funkcijo, npr. kadar otroci prekršijo kakšno pomembno družinsko vrednoto, bodo za kratek čas občutili sram in lažje se bodo na situacijo ponovno prilagodili nazaj. Problem pa nastane, kadar tako doživljanje osramočenosti ni poredko ali kratkotrajno, ampak so otroci toksičnosti sramu izpostavljeni pogosto, dlje časa in brez odraslega, ki bi se takrat nežno povezal z otrokom in mu pomagal, da se negativna sporočila ne bi zarezala pregloboko. Kadar je otrok osramočen, bi se najraje skril še sam pred seboj, torej takrat izgubi stik s sabo, s svojimi pozitivnimi lastnostmi. Osredotočen je samo na tisto, kar je znotraj njega slabega, negativnega, kjer so njegove šibkosti in pomanjkljivosti. Sebe doživlja kot manjvrednega, vse ostale okoli sebe pa kot bolj sposobne, lepše, pametnejše. Še posebej je hudo, kadar otrok pogosto doživlja sramotenje s strani staršev, npr. ko posluša, kaj vse je z njim narobe, da je nesposoben, da iz njega nikoli nič ne bo, da je cmera, zguba in podobne boleče stvari. Starši takrat ne samo, da naredijo napako, ko ne ločijo med otrokovim vedenjem in njegovo osebnostjo, ampak na otroka projecirajo lastne občutke manjvrednosti, ki so znotraj njih nepredelani, nezaceljeni. Tako nastane zanka. Otrok je v stiski in v njegovi naravi je, da išče varnost, sprejetost in odobravanje pri svojih starših, ti pa so lahko hkrati tudi vir njegovega sramotenja. Kot bi pritiskali na plin in zavoro istočasno. Majhen otrok bo vedno zaščitil starše, ohranil njihovo lepo podobo in si vse skupaj razložil tako, kot da je z njim hudo narobe. Njegov občutek lastne vrednosti je globoko, lahko tudi trajno prizadet. Ko tak otrok enkrat odraste, še vedno začuti te rane vsakič, ko naleti na podobno situacijo kot nekoč.

Kako lahko sramežljivemu otroku pomagajo tudi učitelji?

Kaj so tisti prepoznavni znaki?

Otroci, ki so kronično izpostavljeni sramotenju, izkazujejo plahost, molčečnost, imajo nizko samozavest in samopodobo, so omahljivi, prestrašeni in negotovi. Težje vzpostavljajo očesni stik, v skupini otrok se raje držijo v ozadju in ne prevzemajo iniciative. Lahko je prizadeta tudi njihova radovednost. Zaradi tega so pogosto tarča posmehovanja in zavračanja tudi pri sovrstnikih, zaradi česar se težje vključijo v družbo ali si najdejo prijatelje.

RAZKRIVAMO, KAKO SE SOOČITI ŠE S PREOSTALIMI NEGATIVNI ČUSTVI

Da otrok ne postane preveč sramežljiv, imajo starši pomembno vlogo pri tem. Se strinjate?

Nekateri otroci so prirojeno bolj umirjeni in sramežljivi. To je posledica njihovega temperamenta, taki so. Staršem je lažje, ko enkrat sprejmejo, da mogoče njihov otrok ne bo glavna zvezda na vseh šolskih predstavah, da pa bo lahko povsem kvalitetno razvijal kakšne druge svoje odlike. Nekaj sramežljivosti je lahko tudi priučene preko vzgoje, še posebej v družinah, kjer so tudi starši nagnjeni k temu. Seveda pa lahko starši otroku  pomagajo postopoma, korak za korakom, premagati nekaj svoje sramežljivosti tako, da mu omogočijo pozitivne izkušnje, kjer doživlja občutke sposobnosti in poguma.

Sramežljiv otrok

(Foto: Profimedia)

Kaj pravzaprav lahko storijo starši v ključni situaciji, ko je otroka preveč sram, recimo da bi sploh spregovoril?

Kadar otroku ni prijetno, kadar ga je preveč strah in sram, da bi spregovoril, takrat nikoli ne silimo vanj. Nikoli. Pustimo mu njegov prostor, ohranimo varnost in sproščenost ter vanj ne drezamo z vprašanji, kot recimo »Ali ti je mucka snedla jezik«. Spoštujmo otrokovo odločitev, da z nami trenutno ne govori in ne izvajajmo dodatnih pritiskov. To ne pomeni, da z otrokom takrat prekinemo stik. Lahko opisujemo svoje doživljanje, razmišljanje, se sprašujemo o stvareh na glas… Če bomo ohranili dovolj sproščenosti in zabave, se bo najverjetneje otrok toliko sprostil, da bo z nami spregovoril. Če se to ne zgodi, ne bodimo užaljeni. Otrok ni slabo vzgojen ali nesramen. Najverjetneje ga je samo tako močno strah in ne zmore. Kadar pa otroci ne morejo spregovoriti niti v šoli, ob učiteljih, vrstnikih ali nekaterih družinskih članih, to lahko resno vpliva na njihovo vsakodnevno življenje. Na to  bodimo pozorni, saj gre lahko za resno tesnobno motnjo, ki se imenuje selektivni mutizem. Da jo otrok premaga, potrebuje veliko pomoči, pogosto tudi strokovne.

Kaj otrok podeduje po starših?

Če starši ne reagiramo na to otrokovo čustvo, kakšne posledice lahko to prinese v odrasli dobi?

Nemogoče je iti čez življenje, brez da bi bila nekoč nekje vsaj malo prizadeta naša lastna vrednost. Toda ko se to zgodi, je najlepše, če imamo ob sebi nekoga, ki nas sliši, razume, potolaži in nam osvetli naše lepe lastnosti. Prav to potrebujejo tudi otroci od svojih staršev. Torej da so starši otrokom vir varnosti, pribežališče in spodbudna odskočna deska za raziskovanje sveta. Starši vedno dajejo največ, kar zmorejo v tistem trenutku. Včasih otroci od njih dobijo resnično dobro popotnico, drugič le male drobtinice. Kadar otroci dobijo malo, to vedno vpliva na njihovo lastno vrednost. Občutek za sram gre lahko neizmerno globoko. Zaznamuje in rani lahko vsa področja odraslega življenja, od kariere, partnerskih odnosov, starševstva, do tega kako vrednotijo sami sebe, svojo moškost ali ženskost. Tudi odvisnosti in zlorabe so globoko zvezani z občutki manjvrednosti, zavračanjem in pomanjkanjem ljubezni.

Kako uspešno nad čustvene in vedenjske težave pri otroku?

Bibine e-novice

Prijavi se na Bibine e-novičke in bodi na tekočem z aktualnimi članki o zanositvi, nosečnosti, negi in vzgoji otrok, partnerskih odnosih in idejah za prosti čas. Zate jih pripravlja ekipa Bibaleze.si.