NE nasilju!

Otroka naučite, da nasilju odločno reče 'NE!' (Foto: iStockphoto)


Nasilje v vrtcu

Kristjan je z veseljem hodil v vrtec. Toda kar naenkrat ga je mama s težavo spravila v igralnico, ponoči se je pogosto prebujal, začel je močiti posteljo, njegov strah pred vrtcem se je stopnjeval tako, da je zjutraj vedno bruhal.

Ker so lahko to prvi alarmni znaki, da Kristjana v vrtcu zlorablja vrstnik ali skupina vrstnikov, je njegova mama zahtevala govorilne ure z vzgojiteljico in pomočnico. Dogovorile so se, da se bodo z otroki v skupini več pogovarjali o prijaznosti do drugih, o tem, kako se počutijo, če je do njih kdo nesramen, nasilen, kako se počutijo, ko jim kdo dela nekaj, kar jim ni všeč. Z otroki bodo poiskali ustrezne rešitve, kako se bodo tega ubranili, se postavili zase, odločno rekli ne, če jim dejanja drugih škodujejo. Po nekaj tednih je bil opažen napredek in Kristjana prijatelj iz vrtca ni več ščipal, brcal in boksal.

Vsi otroci so se zagledali v Mateja, ki je dobil očala. Nekateri so mu rekli, da ima zdaj dvoje oči, drugi so se samo nasmehnili, Jure pa je prišel k njemu in mu jih snel ter vrgel na tla, pri tem pa jih še pohodil. Vzgojiteljica je reagirala TAKOJ, saj morajo vzgojitelji imeti ničelno toleranco do kakršnega koli nasilja. Jure je kljub nenehnim opozorilom vzgojiteljice vsak dan uničeval Matejeva očala. Zato je Matej postajal vse bolj neodločen, vse manj samozavesten, konec pa so temu naredili starši, ki so ga vpisali na judo. Pa ne zato, da bi potem z udarci vrnil Juretu, temveč predvsem, da si s treningi povrne samozavest, spoštovanje in pogum. Dovolj je bilo že dejstvo, da Matej obiskuje judo, Jure se ni več znašal nad njim.

Deček joka

Ustrahovan otrok postaja vse bolj neodločen in manj samozavesten. (Foto: iStockphoto)

Reagiranje na nasilje

Pri eno- in dveletnikih v vrtcih je pogosto, da svoje nezadovoljstvo ali jezo izražajo z ugrizi in ščipanjem. Pri njih je pomembna PREUSMERITEV POZORNOSTI in dober vzgled staršev in vzgojiteljev. Nespametno je, da starši nazaj udarijo otroka samo po roki ali prstih, da mu tako pokažejo, kako jih boli. Spustiti se morajo na kolena, k otroku, in mu povedati, da se to ne počne, da udarec boli, da je tepež nesprejemljivo vedenje. Če otrok še vedno silovito maha proti vam, z navdušenjem zakričite: ''Letalo!!! Poglej!!!''

Prav tako se otroci zelo radi kregajo za igrače in si jih pulijo iz rok, pri tem pa pride tudi do udarcev. Pomembno je, da vzgojitelj oceni situacijo in uporabi sporočilo TI: ''Če boš spet udaril Vala, boš moral v kuhalni kotiček in se tam sam igrati. Predlagam ti, da mu drugič poveš, da ti ni všeč, ko ti vleče igrače iz rok.''

Zelo učinkovito je tudi HLADNO/VROČE sporočilo, ki ga je vzgojiteljica uporabila v naslednjem primeru. Miha zelo rad barva z vodenimi barvicami, toda nekega dne, ko so ustvarjali, je raje z vodo škropil druge otroke. V trenutku je zaslišal kritiko: ''Miha, danes pa motiš ustvarjanje, čeprav po navadi lepo sodeluješ.''

Trening za reševanje konfliktov

Starši lahko otroka naučimo, kako naj se ubrani nasilnemu vedenju sovrstnika. Spoznati moramo, da je to nekakšen trening, ki ga moramo z otrokom izvajati vsak dan. Svetujemo mu, da stoji pred napadalcem trdno, z obema nogama na tleh in naj v trenutku, ko vidi, da bo prišlo do nasilja, odločno zavpije: ''NE!'' Vajo zaigramo večkrat, dokler se otrok ne počuti dovolj samozavestno, da to izvaja tudi v resničnih situacijah.
Nikoli mu ne smemo svetovati, naj udarec vrne z udarcem, saj bo otrok, ki ni vajen nasilja, je telesno šibak in nesamozavesten, še bolj klonil v konfliktni situaciji. Prav tako je zelo pomemben nasvet, da se otrok v primeru kakršnega koli nasilja takoj obrne na odraslega, bodisi vzgojitelja bodisi starše.

Vrtčevski otroci lahko razvijajo prave odnose tudi s pomočjo različnih iger, pri katerih se učijo tolerantnosti, drugačnosti, prijaznosti, vljudnosti, spoštovanja, … Zelo poučna je igra "telefon," ko otrok pove drugemu na uho stavek in ta ga prišepne naslednjemu in tako do konca vrste, zadnji pa potem na glas pove stavek. Otroci lahko ugotovijo, da ljudje včasih ne slišimo tistega, kar nam drugi pripovedujejo, kar lahko tudi vodi v različne konflikte.

Verbalno nasilje

Na otrokovo nasilno obnašanje ne smemo reagirati s hudimi besedami ali fizičnim kaznovanjem. (Foto: iStockphoto)

Agresiven otrok ni hudoben!

Zavedati se moramo, da otrokova agresivnost ne izhaja vedno iz hudobije, da je takšen otrok pogosto negotov vase in da preprosto ne ve, kaj naj počne s svojo jezo. Z nasiljem nad drugimi otroki poskuša prikriti, da je občutljiv in osamljen, ker se nihče noče igrati z njim in se ga vsi izogibajo. Vzgojitelji in starši morajo vedeti, da na njegovo obnašanje ne smejo reagirati s hudimi besedami ali fizičnim kaznovanjem, ker bi s tem samo še okrepili njegovo nasilnost. Treba se mu je čim bolj približati, mu stati ob strani, obenem pa mu jasno postaviti meje, kaj se lahko počne in česa se ne odobrava. Smiselna kazen ni izoliranje otroka od drugih vrstnikov, temveč vzgojna, da mora, na primer, pomagati pri pripravljanju ležalnikov ali pospravljanju mize po kosilu.

Zelo pomembno je, da vzgojitelji ne poskušajo dela krivde za nasilje naprtiti žrtvi, da se pravično obravnava tako žrtev kot povzročitelja. Da se TAKOJ reagira ob zbadanju, grožnjah, dajanju vzdevkov, poškodovanju lastnine, porivanju, boksanju in grizenju.