O tem, ali je potrebno, da se otroci spoznajo s tujim jezikom že v vrtcu, smo se pogovarjali z izr. prof. doc. Aljo Lipovic Oštir in doc. dr. Sašo Jazbec.

Malček bere

(Foto: iStockphoto)

Kdaj je po vašem mnenju pravi čas za vpeljevanje otroka v svet tujih jezikov?

Idealni čas je seveda ob rojstvu oziroma še prej, saj tudi v materinem trebuhu slišimo glasove iz zunanjega sveta. Vendar pa večina otrok v Sloveniji odrašča v enojezičnih družinah in se v družinah torej ne srečajo z naslednjimi jeziki. Torej je naslednja stopnica vrtec. Otroci, ki odraščajo z več jeziki, nekje do tretjega leta mešajo jezike med seboj, okrog tega leta pa začnejo oba jezikovna sistema ločevati med seboj in ju ločeno izgrajevati. To je normalni, običajni del procesa pridobivanja jezikov in nič skrb zbujajočega, problematičnega ali celo kvarnega za otrokov jezikovni razvoj, kot se včasih porajajo pomisleki nekaterih staršev.

Načeloma lahko tuje jezike vpeljemo že v jaslicah v vrtcu. Če to počnemo, je najuspešnejši pristop ena oseba – en jezik, po kateri ena od vzgojiteljic govori samo en jezik. Če se tak način nadaljuje tudi v naslednjih letih, so rezultati odlični, primere imamo iz enega od mariborskih vrtcev z jezikoma slovenščina in nemščina. Po metodi ena oseba – en jezik potrebujejo otroci približno pol leta, da se začnejo odzivati v tujem jeziku. Pri takšnem pristopu so tujemu jeziku izpostavljeni veliko časa, kar zagotavlja uspeh. Pri usvajanju jezikov je poleg kakovosti zelo pomembna tudi količina vnosa, kar velja za vse starosti in za vse jezike. Več jezika slišimo (beremo), več in kompetentneje ga bomo producirali.

Sami torej zagovarjava čim zgodnejše usvajanje tujih jezikov, problem pa je seveda neustrezna usposobljenost nekaterih učiteljic, vzgojiteljic ter neugodni pogoji za izvajanje zgodnjega učenja (zjutraj ali popoldne, številčne skupine itd.) in že omenjena vertikala. Če je naš otrok usvajal tuji jezik npr. tri leta dolgo v vrtcu, potem pa z istim jezikom skoraj več ne bo imel stika, bo besedišče pozabljal. Drug problem je to, kar sva že omenili, da se namreč usvajanje tujega jezika začne vedno znova na začetniški stopnji, ker učenje tujih jezikov ni sistematično vpeljano v slovenske šole.

Pravijo, da učenje tujih jezikov zahteva poseben posluh oziroma talent. Nekaterim gre to bolje, drugim slabše. So razlike pri majhnih otrocih manjše in novo znanje lažje usvajajo kot šele čez nekaj let?

Strokovnjaki menijo, da se je vsak otrok s primernimi pristopi sposoben naučiti jezika v vrtcu, kasneje pa za znanje jezika zelo prav pride talent oziroma je to odvisno od trdega dela/učenja. Tej trditvi v prid govorijo prvič vedenja o prožnosti otrokovih možganov v primerjavi z možgani odraslega, drugič neobremenjenost otroka z vsakdanjimi obveznostmi (služba itd.) in njegova radovednost za novo in drugačno. Na splošno velja, da so majhni otroci zelo dovzetni za novo znanje, to seveda velja tudi za tuje jezike oziroma za vsebine, ki jim jih ponujamo v tujih jezikih. Le-te se lahko, če seveda imajo to možnost in priložnost, naučijo s posnemanjem, z manj vloženega truda in na bolj prijeten način kot odrasli, veliko prednost pa imajo otroci pred odraslimi, tudi ker se lahko naučijo tudi pravilnega skoraj native-like naglasa tujega jezika, kar je skoraj nemogoče, če z učenjem tujega jezika začne odrasli. Nekaterim gre in bo šlo bolje, drugim slabše, to je v življenju povsod tako, ne samo pri učenju jezikov.

Deklica in jabolko

Otroci razumejo veliko več jezika, kot si mislimo. (Foto: iStockphoto)

Kakšno je stanje v Sloveniji? Ali slovenski starši 'trendu' zgodnjega učenja tujih jezikov sledijo ali pa menijo, da je s tem bolje počakati?

V okviru ESS projekta o uvajanju tujega jezika v prvi razred OŠ pod vodstvom zavoda za šolstvo smo v zadnjih treh letih v raziskavi ugotavljali, da starši v Sloveniji zgodnje učenje podpirajo. Strah pred preobremenjenostjo se kaže predvsem tam, kjer o zgodnjem učenju niso dovolj informirani. Žal v nekaterih primerih tudi vodstvo šol ni dovolj informirano. Ravnatelj ene od OŠ, ki je na prvem roditeljskem sestanku za prvošolce na upanja polno vprašanje mame, ali bodo ponudili nemščino za prvošolce, odgovoril, ne skrbite, mama, vaših otrok pa v prvem razredu še ne bomo mučili s tujimi jeziki, žal ne pozna prednosti zgodnjega učenja. In bo zaradi svojih subjektivnih načel in neinformiranosti žal prikrajšal vse otroke ne glede na socialni položaj strašev za načeloma lepo, prijetno in dolgoročno gledano koristno izkušnjo pridobivanja nekega tujega jezika.

Sami sva sicer že izvedli nekaj seminarjev za ravnatelje, ampak potrebno bo še več informiranja. Tudi staršem je treba povedati in pokazati, da se bodo njihovi otroci tujih jezikov učili na prijeten in zanimiv način. Starši imajo namreč pred očmi še podobe iz lastnega časa šolanja, ko učenje tujih jezikov ni bilo preveč zabavno in tudi učinkovito ne. Vsi smo pridobili nekakšne slovnične kompetence in besedišče, govoriti pa nismo znali kaj prida. Kljub temu pa večina staršev zgodnje učenje podpira, sploh tisti ob meji in tisti, ki se sami v svojem življenju pogosto srečujejo s tujimi jeziki.

Dojenček

(Foto: iStockphoto)

Kje so pasti zgodnjega učenja tujih jezikov?

Past vidiva samo v tem, da učiteljica ne uči primerno starosti. Primer je didaktično in kognitivno neprimerno poučevanje. S tem misliva, da učiteljica podcenjuje razvoj otrok in uporablja napačne pristope. Primer: večina otrok danes pozna slikanico Zelo lačna gosenica (avtor Eric Carle), ki jo otroci berejo s starši ali pa v vrtcu pri starosti od drugega do petega let. Neprimerno jo je uporabiti npr. v tretjem razredu OŠ, in to ne zaradi tega, ker zgodbo že poznajo, ampak zaradi tega, ker kognitivno ne predstavlja izziva devetletnikom. Le-ti res ne morejo početi kaj veliko z gosenico, ki je vsak dan pojedla kos sadja več in se spremenila v metulja. Učiteljice takšna besedila izbirajo zaradi jezikovne preprostosti in s ciljem, da se otroci naučijo čim več besed, ob tem pa pozabljajo na otrokov kognitivni razvoj in motivacijo, ki sta za vsako uspešno učenje ključna. Tak izbor deloma izvira tudi iz strahu pred tem, da otroci učiteljice, ki bo govorila v tujem jeziku, ne bodo razumeli, ki je drug problem zgodnjega učenja, a je tudi problem poučevanja tujih jezikov nasploh v Sloveniji. Učiteljice iz strahu pred nerazumevanjem tolmačijo same sebe. Zakaj je treba reči Sit down! Sedite!, če pa bodo vsi otroci vsaj drugo ali tretjo šolsko uro že razumeli, kaj hočemo s Sit down!, sploh če bomo prvič ali drugič izrečeno še naredili sami. Ali pa Machen wir jetzt einen Adventkalender? Naredimo adventni koledar? v tretjem razredu OŠ. Spet nepotrebno. Otroci razumejo veliko več jezika, kot si mislimo. Če jim ne tolmačimo, jih na neki način pripravimo tudi do tega, da razvijejo druge strategije razumevanja, da (bolj) pozorno poslušajo, da poskušajo sklepati, ugotavljati, predvidevati, da vprašajo soseda itd. To so pa strategije, ki so zelo pomembne za vse nas v vsakdanjem življenju. Navsezadnje, kdo pa jim tolmači, ko sedijo pred televizijo in gledajo risanke? In še nekaj: kdo pa jim tolmači, ko usvajajo svoj materni jezik? In v kaj jim tolmači? Odgovor leži seveda na dlani – v nič ne tolmačimo, ampak ponazarjamo, ponavljamo, parafraziramo sami sebe ipd. In otroci sklepajo na pomene, primerjajo, aktivirajo to, kar jim je prirojeno, tj. gen za jezike.

V čem je razlika med poučevanjem jezika v osnovni šoli ali predšolskem obdobju? V čem so prednosti učenja v osnovni in srednji šoli in v čem prednost učenja v predšolskem obdobju?

Razliko med poučevanjem tujega jezika v OŠ ali v predšolskem obdobju lahko najbolj nazorno razložimo z izrazi pridobivanje/usvajanje in učenje. V predšolskem obdobju otroci jezik pridobivajo, ga usvajajo. Ta proces je uspešen, če poteka intuitivno, nezavedno, spontano, s posnemanjem, skozi igro, na otrokovi starosti primeren način, s vsebinami, ki jim pomenijo kognitivni izziv, skratka »poučevanje« se naj čim bolj približa usvajanju maternega oziroma prvega jezika. V višjih razredih osnovne šole in tudi kasneje pa govorimo o učenju tujega jezika. Učenje takrat spet poteka starostni stopnji otrok primerno, in sicer gre za ciljni in hoteni proces učenja jezika, jezikovnih struktur, besedišča in spoznavanja jezika tudi na metajezikovni ravni.

Kaj pa otroci dvojezičnih staršev? Je neprestani stik z obema jezikoma lahko boljša predispozicija za učenje kot pa vodeno učenje na tečajih? So ti otroci pred tistimi, ki prihajajo iz enojezičnih družin v prednosti?

Načeloma da. Če odraščamo večjezično, se laže učimo tretjega in naslednjih jezikov kot enojezični otroci. Korak od enojezičnosti do dvojezičnosti je velik, koraki od dvo- do trojezičnosti in še naprej pa so veliko manjši. Vendar pa je pri tem pomembno, da pouk tujega jezika ne poteka kar naprej preko slovenščine. V lanskem letu sva delali raziskavo (ne)uspehov romskih učencev pri tujih jezikih v celotni Sloveniji. Pokazalo se je, da so romski otroci motivirani za tuje jezike (sploh tisti v Prekmurju in v Mariboru za nemščino, ker vidijo praktične koristi), saj so pri tujih jezikih izenačeni s Slovenci. Če pa seveda učiteljica tujega jezika uporablja preveč slovenščine, in gradi delo na dejstvu, da otroci znajo slovenščino (prevaja, primerja strukture, pojasnjuje v slovenščini) bodo Romi in priseljenci spet depriviligirani, saj jih bodo ovirale slabše jezikovne spretnosti v slovenščini. V raziskavo sicer nisva zajeli otrok priseljencev, bi pa najbrž pokazala podobno.

Deklica v otroški sobi

(Foto: iStockphoto)