Izguba bližnjega sodi med najtežje in najbolj boleče izgube v življenju. Če je odraslemu jasno, kaj pomeni smrt, pa so mlajši otroci še premajhni, da bi to v celoti razumeli. Je pa za njihov psihični razvoj zelo pomembno, da v tem času niso prepuščeni samim sebi in svojim občutjem.

žalovanje otroci

Včasih se pri žalovanju pojavi tudi lulanje v posteljo, potreba po odejici, ki je vir tolažbe ali lutki, ki mu je ljuba. (Foto: iStock)

V obdobju od 0 do 9 let se zgodi velik razpon v otroškem razvoju, načinu razmišljanja in dojemanja sveta, kamor sodi tudi sprejemanje izgube bližnje osebe. Zato je pomembno, da razumemo, kaj otrok doživlja in razume v določenem obdobju.

Obdobje do 3. leta: kljub temu, da otrok še ne razume povsem, kaj se ob smrti dogaja okoli njega, pa intenzivno srka vsa občutja okoli sebe. Strah, jezo, žalost, zmedo, obup, skratka preplet vsega, kar odrasli doživljajo ob njem. Tega si seveda ne zna razložiti, zato pa vse to izraža prek vedenja in čustvovanja: je veliko bolj jokav kot sicer, lahko začne s pretepanjem odraslih, ima težave s spanjem in hranjenjem, ne sprejema ’tujcev’ in podobno. Pomembno je, da v tem času ne spreminjamo dnevne rutine, saj otroka to še bolj zmede. Nudimo mu vso potrebno oporo skozi telesno bližino, objeme in stiskanje. V tem obdobju je telesni stik ključen.

Obdobje od 3. do 6. leta: Tudi v tem obdobju si smrti otrok še ne zna razložiti. Nemalokrat prevzame krivdo za izgubo bližnjega nase, saj misli, da se je to zgodilo zaradi njegovega vedenja, zato potrebuje veliko čustvene podpore in telesnega stika. Njegovo vedenje v času žalovanja sega vse od jeze, agresivnih izpadov, pa do žalosti in jokavosti. Včasih se temu pridruži tudi lulanje v posteljo, potreba po odejici, ki je vir tolažbe ali lutki, ki mu je ljuba. Pojavi se tudi sesanje palca ali druga oblika samotolažbe. Otroka vzpodbujamo k ustvarjanju, saj lahko preko risb ali drugih stvaritev za pokojnega predela izgubo. Starši morajo vztrajati pri ustaljeni dnevni rutini.

Obdobje od 6. do 9. leta: Otrokovo dojemanje smrti je v tem obdobju že bolj napredno, zato potrebuje stik s starši, iskrene in odprte pogovore, občutek varnosti, pripadnosti. Z vidika čustvovanja in vedenja lahko izraža izrazito agresijo, se izogiba šoli in obšolskim dejavnostim, umakne se vase in preneha govoriti ali pa se od staršev fizično noče ločiti. Velikokrat je prisoten tudi strah. Če kaže odpor do pogrebnih procesij, je priporočljivo njegovo odločitev upoštevati in spoštovati.

žalovanje otroci

Otrok ni čustveno zrel, niti ni njegova vloga, da mora biti vaš tolažnik. Oporo poiščite v sorodnikih in prijateljih. (Foto: iStock)

In še nekaj koristnih nasvetov:

- Nikoli ne nalagajte otroku čustvenih bremen v smislu: "Mami je žalostna, zdaj je na tebi, da me potolažiš." Ali pa: "Vsakič, ko bom mami jokala, me moraš objeti." Otrok ni čustveno zrel, niti ni njegova vloga, da mora biti vaš tolažnik. Oporo poiščite v sorodnikih in prijateljih.

- Nikoli otroku ne skrivajte smrti in ne ignorirajte njegovih morebitnih vprašanj. Kljub temu, da boste morda želeli vse pomoči pod preprogo, bo otrok čustveno stisko vseeno čutil. Morda tega ne bo izrekel, bo pa stisko izražal skozi različne motnje vedenja ali čustvovanja.

- Mlajši otroci svojo žalost, stisko, doživljanje ob smrti lahko izražajo skozi različne ustvarjalne dejavnosti, kjer je vključeno telo. To so lahko risanje, pisanje, gnetenje, trganje, pihanje … Če se otrok ob izgubi vede agresivno, se lahko vključi v dejavnosti, kjer jezo, žalost lahko tudi izrazi - denimo športne aktivnosti, kjer izgubi veliko energije, pretepanje z blazinami, ustvarjanje z lesom in kladivi in podobno.

žalovanje otroci

Otrok lahko žaluje tudi preko risanja. (Foto: iStock)

- Otroku izguba velikokrat porodi številna vprašanja, ki nimajo odgovorov. Zato nikoli ne pokažite nestrpnosti ob vedno istih vprašanjih. Če se otrok počuti krivega za izgubo, mu jasno in mirno razložite, da nikakor ni kriv on.

- Če otrok ne želi videti umrlega ali pa se udeležiti pogreba, ga v to nikakor ne silite, saj lahko povzroči čustvene posledice. Otrok počne veliko stvari tako, kot jih čuti, zato spoštujmo njegovo željo. Ga pa lahko vzpodbudimo, da se od umrlega poslovi na kakšen drug način - s pesmico, risbico ali kako drugače. Tudi kasneje naj grob obišče takrat, ko bo na to pripravljen.

- Otroku ne dajajte lažnih informacij. Odrasli velikokrat mislijo, da bo resnica, zavita v celofan, olajšala čustvovanje, a ni tako. Zato se izogibajte nepotrebnim olepšavam, kot so, da je šla babica na potovanje, da je za vedno zaspala, da se dela gluha, da noče več govoriti, saj s tem otroka po nepotrebnem zmedemo, razvije lahko celo strah pred vsem naštetim. Raje kot to se z otrokom iskreno pogovorite in mu njegovi starosti primerno povejte resnico.

- Otroku namenite čas in pozornost, ne glede na to, da je hudo tudi vam. Ne prenašajte nepotrebne stiske nanj, se ne jezite, saj mu boste lahko dali občutek, da je za vse kriv on sam. Bodite mu na razpolago za vprašanja in mu povejte, da ob smrti veliko jokamo, da smo žalostni in da je vse to popolnoma normalno. S tem se bo naučil, da je proces žalovanja nekaj naravnega.

- Ne narekujte in določajte otroku, kaj naj čuti. Naj žalost izraža na svoj način in predvsem tako, kot čuti sam.

- Za podporo in pomoč obvestite o družinski izgubi tudi učiteljico in/ali šolsko svetovalko.

Zalovanje otroka