Otroka med igro

Kako se znamo postaviti zase, je odvisno od naše osebnosti in samospoštovanja. In seveda od vzgoje. (Foto: Stock Exchange )


Sliši se obetavno, a otroci so različni, prav tako njihove osebnosti. Kako si postavljanje zase predstavljamo odrasli in kaj bi radi naučili naše najmlajše? V to jabolko nam je pomagala ugrizniti razvojna psihologinja Blanka Colnerič, asistentka na Katedri za psihologijo s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Blanka Colnerič

Razvojna psihologinja Blanka Colnerič s Katedre za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (Foto: osebni arhiv)



Se je veščine 'postaviti se zase' mogoče naučiti ali pa so osebnostne lastnosti otrok že po naravi takšne, da vedno končajo zadnji, izigrani in zasmehovani?

Osebnost je trajen, relativno stabilen sklop posameznikovih značilnosti. Kar pa ne pomeni, da se nikakor ne spremeni, sploh kot odziv na različne življenjske situacije. Tako tudi raven ekstravertiranosti lahko upade oziroma se morda različno izrazi v različnih kontekstih, kot je pisala J. Rich Harris. Z vstopom v šolo je dosledno zaznan porast ekstravertnosti v domačem okolju in upad nesprejemljivosti, bodisi v šoli ali doma.

Samospoštovanje se spreminja še bolj. Ko nam uspe na nekem področju, zablestimo pogosto tudi na ostalih. Tako je tudi pri otroku. Pomagajmo mu poiskati močna področja, na katerih je dober, tudi če niso povsem v skladu z našimi željami. Nekaj mu zagotovo gre: dobro riše, piše, se športno udejstvuje, pomaga pri domačih opravilih, se pogovarja, pleše, morda le potrpežljivo počaka. Prav vsak ima nekaj močnih področij. Ko jih pomagamo ozavestiti, se bodo otroci cenili bolj.

So morda kakšna priporočila, kako otroke oborožiti s primernimi veščinami, kako se obnašati v konfliktnih situacijah?

Vsak starš zase presodi, kako bi želel vzgajati otroka. Nekateri si želijo tihih, 'pridnih,' spet drugi so ponosni, ko njihov 'otrok razbije starejše in večje od sebe.' Zato je težko ponuditi recept, ki bi bil blizu vsem staršem. Otroka učimo, da ne odklanja pomoči drugim brez razloga, ne postavljamo mu neutemeljenih prepovedi, ga naučimo reči 'Ne' ter sprejemljivo izražati svoje potrebe, ne da bi zapostavljali potrebe drugih. Sliši se obetavno, v praksi je malce težje. Če bi nam uspelo, bi morda kljub individualistično naravnani kulturi, opazili več strpnosti in razumevanja ter pomoči sočloveku.

Kdaj oziroma kako zgodaj otroka navajamo na to, da tudi njegovo mnenje šteje?

Otrokovo mnenje vedno šteje, to nam veli tudi konvencija o otrokovih pravicah in nekatere ostale listine. Vseskozi je potrebno delovati v skladu z otrokovo koristjo. Otrok pa o določenih zadevah še ne more razumsko presoditi. Zato mu ponudimo sodelovanje pri odločitvah, njegovi razvojni stopnji primerno. Če želi obleči zelen pulover namesto modrega, čeprav morda po našem mnenju barvno ni usklajen, mu to verjetno lahko dovolimo. Če pa bi želel na snežen zimski dan v šolo v poletnem obuvalu, je to malce težje upoštevati. Podobnih situacij je ogromno tudi pri hranjenju, sama sem zagovornik tega, da otrok hrano poskusi, če mu ni všeč, ga nadalje ne silimo. ˝Ne˝ mu je potrebno razložiti, da razume, da nismo brez razloga zgolj izkazali našo premoč nad njim. Pri argumentaciji se ne zapletamo preveč. Tako se otrok uči, da njegovo mnenje šteje, da pa se lahko kdaj zmoti in ne more njegova volja obveljati v vsakem primeru.

Očka in hči

Vedno vzgajamo v skladu z otrokovo koristjo. Ker pa vedno ne more razumsko presoditi, mu ponudimo sodelovanje pri odločitvah, primernih njegovi starosti. (Foto: iStockphoto)

Veliko staršev misli, da bodo s prepogostim omejevanjem v vzgoji in 'ne-ji' otroku preprečili, da bi kdaj uveljavil svojo voljo. Kje je meja med postavljanjem mej, da otrok še vedno ve, kaj je prav in kaj ne, ter da lahko svobodno pove, kaj želi in kaj ne?

Mejo bi težko opredelila, saj so različne, v različnih družinah, kontekstih, situacijah, za različne otroke v različnem času. Napotek za razumsko postavljanje meja je, da nikoli ne rečemo 'Ne' brez razloga. Prav tako velja razmisliti o razlogih; otroku preprečiti gibanje po igrišču le zato, ker smo mi utrujeni ali pretirano zaskrbljeni, morda ni upravičeno. A kaj hitro lahko zadenemo ob zapostavljanje svojih potreb, česar otroka ravno tako ne smemo učiti, saj s tem nismo dober zgled, kako se postaviti zase. Postavljanje zase na račun drugih pa verjetno tudi ni pravilna pot, čeprav v današnji družbi tega opazimo vse več.

Prav tako starši mislijo, da morajo vedno biti tisti, ki morajo braniti otroka, ščititi in se postaviti zanj. Kje je meja tu?

Seveda je potrebno skrbeti za otroka, mu pomagati k samostojnosti. Najbolje je, da ga opremimo tako, da bo lahko v največji možni meri sam poskrbel zase, tudi v naši odsotnosti, seveda razvojni stopnji primerno.

S kakšnim nezavednim ravnanjem starši preprečujemo, da bi otrok razvil občutek, da je pomemben in se ceni, kar je za samospoštovanje ključno?

Preveč zaščitništva škodi. Ravno tako kritika, ki leti na otrokovo osebnost. Na primer: "Hudoben si. Zakaj si takšen?" In tako naprej. Otroku povemo, kaj je naredil narobe. Vedenje je tisto, kar lahko popravi. Prav tako ni na mestu čustveno izsiljevanje, s katerim jim naprtimo krivdo za naše slabo počutje, za katerega smo odgovorni sami, kot je "Mamica je žalostna, ker to počneš."

Otroka ustvarjata

Otroka učimo, da drugim ne odklanja pomoči brez razloga, ne postavljamo mu neutemeljenih prepovedi, naučimo ga reči 'Ne' in izražati njegove potrebe tako, da ne bo zapostavljal drugih. Kar pa je v praksi precej težje, kot se sprva sliši. (Foto: iStockphoto)