Družina v postelji

Prednost družinske postelje je ta, da se otrok v trenutku pomiri, če pa se to ponavlja dlje časa, težav ne rešujemo, temveč jih poglabljamo. (Foto: iStockphoto)

 

Otroci si v skupno posteljo pogosto želijo v primeru bolezni, težav z izraščanjem zob, nevroloških motenj, respiratornih infekcij, strahov in podobno. V primeru vztrajanja tovrstnega vedenja daleč v šolsko obdobje, lahko to izraža pretiran strah pred ločitvijo od osebe, na katero so navajeni. V tem primeru je smiselno poiskati strokovno pomoč. Z nami je strokovni pogled in priporočila delila Blanka Colnerič, razvojna psihologinja s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Blanka Colnerič

Blanka Colnerič s Filozofske fakultete v Ljubljani. (Foto: osebni arhiv)

Mnenja staršev

Starševska prepričanja so različna, tudi stroka ne zagovarja enotnega stališča. V 19. stoletju so v Prusiji to početje do drugega leta otrokove starosti celo prepovedali z zakonom. Pomemben je vpliv kulture, vrednot staršev ter njihovih zdravorazumskih prepričanj o razvoju otrok: Kaj pomeni biti dober starš? Želim močneje razvijati otrokovo samostojnost in soodvisnost? Vsaj tri četrtine staršev otroka namreč vsaj občasno povabijo v njihovo posteljo.
Če želimo, da se zna naš otrok sčasoma pomiriti sam, moramo pozorno premisliti, kdaj mu ponudimo udobje naše postelje, kdaj pa mu omogočimo, da tako on kot starši uživamo potrebni prostor in čas zase, ki je v našem kulturnem območju visoko cenjen.

Prednosti in slabosti

Mnenja o tem se krešejo že desetletja. Močno pozicijo proti spanju v skupni postelji zagovarja tudi Ameriška pediatrična akademija, kot alternativo pa predlagajo spanje v isti sobi. Ameriške raziskave se večinoma osredotočajo na negativne vidike deljenja postelje, navajajo višjo stopnjo sindroma nenadne smrti, starši lahko dojenčka zadušijo ali pregrejejo, zlasti ko gre za prisotnost zlorabe prepovedanih substanc in alkohola, a tovrstnih ugotovitev ne podprejo v vseh raziskavah.

Že Freud je izpostavil pomen spodbude otroka k razvoju strategij, drugačnih od telesnega stika odraslih. Pri prehodu v spanje naj bi si otroci tako pomagali z mehkimi igračami ali samotolažilnim vedenjem, kot je sesanje prsta. Tako otroka v zahodnih kulturah učimo, da v obvladovanju stresa niso odvisni od drugih ljudi, temveč raje od predmetov, ki jim nudijo ugodje in olajšajo situacijo. Otroci so mirni, ko imajo občutek samonadzora in se zavedajo zmožnosti, da se lahko pomirijo sami. Zato jim omogočimo, da se postopoma sami začno spoprijemati s svojimi strahovi.

Strah pri otrocih

Omogočimo otrokom, da se začnejo sami spoprijemati s svojimi strahovi. (Foto: iStockphoto)

Zaenkrat škodljivih dokazov o vplivih deljenja postelje, če je to izpeljano v pravilnih pogojih, ni. Prednost je ta, da se otrok v trenutku pomiri, staršem olajša vzpostavljanje ustaljenega urnika otroka, kot je prehranjevanje pri dojenčkih. Slabost je večinoma posledica pretiranega podaljševanja ali skupnega spanja v namen zadovoljitve emocionalnih potreb staršev. Prisotnost otroka v postelji, predvsem v zahodnih kulturah, lahko slabo vpliva na intimni odnos med staršema, ko pa starši želijo otroka tega nenadoma odvaditi, mu lahko povzročijo hude emocionalne stiske.

Kdaj je čas za lastno posteljo?

Nekateri psihologi so mnenja, da naj bi otroci v svoji postelji spali že takoj po rojstvu ali vsaj ob starosti od dveh do treh mesecev, pri petih mesecih, pa naj bi otrokovo posteljico prestavili v lastno sobo. Spet drugi priporočajo spanje v lastni posteljici ob šestih mesecih. Pri treh letih starosti zagovorniki nekaterih teorij govorijo o psihološkem rojstvu , stopnja samostojnosti se zvišuje, odvisnost od staršev upada. Nekje pri štirih letih naj bi imeli otroci razvite spalne navade, se bili sposobno potolažiti ter se ločiti od staršev, obstajajo pa individualne razlike med otroci in okoliščinami, v katerih otroci odraščajo. Ko spanje v skupni postelji postane ritual, ga je vedno težje odpraviti.

Da družinska postelja ne postane težava

Enotnega recepta ni, upoštevati moramo kulturne razlike, osebnosti staršev in otrok, okoliščine in številne ostale dejavnike. Otroke včasih mučijo moreče sanje, so anksiozni, predvsem v obdobju velikih sprememb. Starši jim takrat ponudijo posteljo, v kateri preživijo noč, če pa se to ponavlja dlje časa, težav ne rešujemo, temveč jih poglabljamo. Otroci postajajo pretirano odvisni in se v prihodnje še težje prilagajajo na odločene spremembe.

Otrok spi

Otrok ne more postati nadomestek za zrelo ljubezen in intimo partnerja. V vloi zadovoljevanja prezahtevnih čustvenih potreb staršev otroci trpijo. (Foto: iStockphoto)

Kako družinska postelja vpliva na partnerski odnos

Psihologi večinoma priporočajo, da otroku vstop v posteljo staršev omejimo na občasno crkljanje. Pri tem ljubezni ne želimo omejevati, ampak le vzdržujemo zdrave meje znotraj družine. Otrok ne more postati nadomestek za zrelo ljubezen in intimo, ki smo jo morda izgubili s strani partnerja. V vlogi zadovoljevanja prezahtevnih čustvenih potreb staršev otroci trpijo. V primeru ločenih staršev se bojijo, da bi izgubili še drugega. Z doslednostjo s strani staršev pa se otroci sčasoma naučijo spoštovati meje. Odločitev o skupni postelji je v domeni staršev, saj najbolje poznajo sebe in otroka. Neprestano uslišanje otrokovih želja pa mu daje položaj s preveč moči v družini, dolgoročno ravnamo njemu v škodo. Pomembno je ozavestiti motive za tovrstno početje in načrtovati postopno spremembo v prihodnosti.

Otroka pospremimo v njegovo posteljo...

Če to storimo na umirjen način, še preden je spanje ritual, verjetno ne bo hudih težav. Priključimo dejavnosti, ko so otroku ljube, tako da se ne bo počutil odrinjenega. Huje bo, če bomo otroku vstop v našo posteljo prepovedali, na primer ob rojstvu sorojenca, ker se nam zdi prestar. Takrat se bo počutil odrinjenega, saj nima razvite sposobnosti samotolažbe in bo v hudi stiski.

Otroka lahko ob prihodu v spalnico pospremite do njegove postelje, ga udobno namestite, preberete najljubšo pravljico, ponudite priljubljeno mehko igračo ter morebiti z njim tudi ležete in tako ponudite bližino in dotik. Spodbudite ga k pozitivnem razmišljanju o stvareh, ki jih zmore, da se bo počutil močnega. Lahko mu obljubimo, da bomo ostali, dokler ne zaspi in se potem vrnemo v svojo posteljo. To rutino ponavljamo, dokler otrok ne sprejme svoje sobe kot njegov prostor. Ko pride jutro in prikoraka nazaj v spalnico, ga sprejmite k sebi, objemite in mu čestitajte, da je zmogel skozi noč, tako kot vi.

Včasih imajo otroci težave s prehodom iz dnevnega ritma v posteljo, posebej kadar ni izoblikovanih rutin. Morda bo prehod lažji z uvedbo urnika pred spanjem, prehranjevanjem, večerno higieno, kar bo otroku nudilo občutja varnosti. Dnevni počitek skrbno nadzorujemo. Poskrbimo za ustrezen prostor: temno, tiho in primerno ogrevano sobo, s tem povezano je izločanje melatonina, tudi pri materah, kar se v obdobju dojenja odraža tudi na mleku. Otroka v posteljo ne polagamo že spečega, da lahko razvija spretnost samotolažbe. Kadar občasno spimo skupaj, poskrbimo za varnost, otroka pa raje namestimo ob ograjeni rob postelje, kot med starša.

Je golota med domačimi stenami nezaslišana ali pa je to nekaj naravnega?

Strah pri otrocih

Otroku pri navajanju na lastno posteljo preberite najljubšo pravljico, ponudite mehko igračko, z njim lezite in mu ponudite bližino in dotik. (Foto: iStockphoto)