Prestrašeni otrok

Otroci tako intenzivno doživljajo strah, da resnično verjamejo v izmišljena bitja. (Foto: iStockphoto)

Strah je votel, okrog ga pa nič ni.

Strah, ljubezen in jeza so tri čustva, ki jih pozna že vsak dojenček. Strah kot tak pa označuje duševno stanje, katerega izvor je nerazumevanje – dojenčkova nezmožnost, da bi razumel in obvladal okolico. Iz tega se razvije občutek negotovosti, ki muči dojenčka in malčka po nekem dogodku. Kot razvojni element vsakega otroka se kaže v različnih podobah – nekateri otroci se bojijo resničnih stvari (grmenje, bliskanje, živali itd.), drugi si te izmislijo (pošasti, volkodlaki in podobno). Ne glede na izvor moramo starši razumeti otrokove strahove – največja napaka sta hitro odpravljanje ali zasmehovanje.

Starši, na pomoč!

Čeprav se kateremu od staršev zdijo otrokovi strahovi 'neumni', pa jih ne smemo spregledati, zaničevati, podcenjevati ali se jim smejati. Otroka vse, česar se boji, razjeda: o tem premišljuje, ga muči, trpi. Večkrat so ta občutenja tako intenzivna, da otrok verjame v izmišljena bitja, kot so pošasti. Prav zato moramo otrokovo doživljanje vzeti resno in mu pomagati. Majhni otroci se največkrat bojijo teme, kar lahko premagamo z večernimi rituali, kot so petje uspavank, pripovedovanje pravljic in polaganje plišastih igrač v posteljo, da bodo otroku prinesle lepe sanje. Večji otroci se navadno bojijo živali, zato je treba najprej raziskati vzrok za strah. Ko boste vedeli razlog, boste znali ukrepati – pri živalih je najboljša metoda ta, da z otrokom najprej prelistata kakšno knjigo o živalih, kjer se še posebej posvetite tisti, ki se jo boji,obiščete lahko živalski vrt, kjer bo žival tudi videl (in se zavedel živih bitij), potem pa počasi prehajate na srečanje z živaljo. Enako je z vsemi drugimi strahovi – otroku razložite naravne pojave in si nikar ne izmišljujte zgodbic (»Grmi zato, ker se bogec krega!«).

Strah pri otrocih

Med največje strahove sodijo tema, naravni pojavi, strah pred živalmi in neznanimi ljudmi. (Foto: iStockphoto)

Strahu ne boste pregnali z ustrahovanjem

Tako kot ne smemo podcenjevati otrokovih strahov, jih ni dobro z dramatiziranjem še povečevati. Z izjavami, kot so »Česa te je strah, saj si vendar velik!«, »Pa kaj ti bo naredil navaden kuža?« in podobno, bomo naredili več škode kot koristi. Otrokove strahove moramo sprejeti in jih pomagati odpraviti, pri čemer nam smejanje in zasmehovanje ne bo olajšalo dela – prav nasprotno, otrok se lahko zapre vase in vse, kar ga mori, se lahko še bolj stopnjuje. Če se tudi vi bojite psov, tega ne kažite otroku – vaša mirnost bo otroka pomirila in mu ne bo vzbujala neprijetnih občutkov. Narobe je tudi, da otrokov strah izkoristite kot kazen: »Če ne boš nehal, te bom pustila tukaj!«, »Če ne boš nehala jokati, bom ugasnila luč!«

Česa se bojijo dojenčki?

Dojenčkov največji strah je izguba mame – mamica mu ne predstavlja samo vira hrane, ampak tudi ljubezen, zavetje. Zato vsako njeno odsotnost dojema kot ogrozitev preživetja. To kaže z jokom, sesanjem prsta, vlečenjem za lase in podobno. Otroci se do prvega rojstnega dne soočajo še s strahom, ki ga vzbujajo novo, neznano okolje, zlasti če so takrat brez mamice, ter vse vrste močnega hrupa (pokanje, bliskanje itd.). To so kratkotrajni strahovi, ki izginejo takoj, ko se oddalji tisto, kar jih je povzročilo.

Največji strahovi 1- in 2-letnikov

Gre za starostno obdobje, ko malčki razumejo že precej stvari iz okolice. Kljub razumevanju tega, kar se dogaja okoli njih, pa jim marsikatera zadeva v celoti ni jasna, je ne razumejo. Velik del gre pripisati tudi domišljiji, ki ima pri teh letih veliko moč. Nepopolno poznavanje v kombinaciji z domišljijo tako ustvarja strahove, ki so večinoma vezani na živali: žuželke, psi, mački itd.

Česa se bojijo malčki, stari od 2 do 3 let?

Za to starostno obdobje so značilni predvsem strahovi, vzbujeni zaradi naravnih pojavov. Otroci se bojijo grmenja, bliskanja, močnih nalivov, ognja, vode. Zelo močan je tudi strah pred neznanimi osebami, ki bi otrokom vzele starše – ker je v tem obdobju proces socializacije na začetku, so starši otrokova najtrdnejša in najbolj zanesljiva opora, ki pa bi lahko zaradi delovanja njegove domišljije izginila skupaj z izmišljenimi bitji.

Česa se bojijo malčki, stari od 3 do 4 let?

Veliko otrok gre v vrtec pri dopolnjenjem 3. letu starosti, zaradi česar se nehajo bati ljudi. Proces socializacije je v teku, otrok vsak dan vidi druge obraze, zato se navadno tudi neha bati neznanih ljudi. Še vedno pa ga plaši vse neobičajno in nenavadno. Zelo veliko strahov pride v tem obdobju skozi pravljice (hudobni liki, pošasti) in risanke (izmišljena, nezemeljska bitja).

Največji strahovi 4- in 5-letnikov

Štiri- in petletniki že povsem razumejo osnovno dogajanje v okolici, zato jim je stvari lažje pojasniti. Ne bojijo se izmišljenih stvari, ker vedno, da ne obstajajo, so pa njihovi strahovi močno povezani s realnostjo. Bojijo se vsega, kar se jim je neprijetnega že zgodilo: če je malčka pičila čebela, se boji žuželk, če je med plavanjem popil preveč vode, se lahko boji ponovnega plavanja itd. V tem obdobju se pojavijo tudi tako imenovani simbolični strahovi: vojna, smrt, tema. Tega se otrok boji, čeprav za to nima realne podlage, ne boji pa se na primer vroče pečice ali nevarnosti zaradi neustreznega obnašanja na cesti.

 

Prestrašeni otrok

Pogovorite se z otrokom, naj vam zaupa svoje strahove. Poiščite njihov izvor in razložite otroku, zakaj se mu ni treba bati. (Foto: iStockphoto)

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na