Vid in Pero šov - 13. oddaja_izbor - 14

(Foto: Miro Majcen)

Miklavž pri svojem obhodu obdaruje otroke, parkeljni strašijo dekleta

Na predvečer godu sv. Miklavža so po izročilu predvsem v podeželskem okolju na območju Alp in osrednje Slovenije znani Miklavževi obhodi. Ponekod je šega še živa. Na številnih območjih, denimo v okolici Novega mesta, pa jih po 2. svetovni vojni ni več, je za STA povedala etnologinja Ivica Križ iz Dolenjskega muzeja Novo mesto.

Skupina fantov, med katerimi eden predstavlja sv. Miklavža, ostali pa peklenščke oziroma parkeljne v kožuhih, hodi od hiše do hiše. Miklavž obdaruje otroke v hiši z orehi ali jabolki, parkeljni pa ostanejo zunaj, rožljajo z verigami in strašijo starejše otroke in dekleta.

Najstarejše poročilo o Miklavževem obhodu na slovenskem območju je iz 30. let 19. stoletja. Že kmalu zatem so se pojavila ostra nasprotovanja obhodom, pri katerih so tudi parkeljni vstopali v hišo.

Kmetijske in rokodelske novice so sredi 19. stoletja objavile članek, po katerem je "zelo razširjena grda in škodljiva navada, da zanikrni potepuhi in hudobni malopridneži različne šeme in strašila na svojo nespametno glavo obesijo". Že marsikateri otrok je zaradi strahu zbolel ali umrl, je še navedel članek v Novicah. Parkeljni so ob takšnem nezadovoljstvu sčasoma začeli ostajati pred hišo, majhne otroke pa puščati pri miru.

Zimsko obdobje čas duhov

Zimsko obdobje je bilo pred krščanstvom po opozorilu etnologov čas duhov. Našemljenci s strašljivim videzom, ki so tedaj res predstavljali duhove prednikov, so se po navedbah etnologa Nika Kureta ohranili do današnjih dni. Za krščansko cerkev prvih stoletij so bili divji zimski obhodi našemljencev zelo moteči, tako da jih je več sinod obsodilo, je zapisal Kuret, ki je velik del svojega življenja namenil raziskovanju mask.

Predkrščanskim našemljencem se je po 12. stoletju pridružil lik sv. Miklavža, sami pa so začeli predstavljati hudiče v krščanskem smislu. Tudi njihove maske so postajale vse bolj podobne hudičem z videzom, znanim v srednjeveških misterijih in takratni likovni umetnosti.

Miklavževe dobrote

(Foto: Profimedia)

Miklavževi darovi pri obhodu skromni, v nastavljenih krožnikih bogatejši

Miklavž pri obhodu po hišah otroke obdari z jabolki in orehi, po izročilu tudi s šibo, poredne otroke pa samo s šibo. Po opozorilu strokovnjakov je šiba v preteklosti pomenila čarodejni pripomoček, posredovala je življenjsko moč, tako da je niti porednemu otroku niso smeli odreči.

Drugi del Miklavževega obdarovanja sledi v noči na njegov god, 6. december. Otroci za njegove darove nastavijo denimo pehar, krožnik in škorenjček. Na podeželju so bile sladkarije ali kos lecta še proti koncu 19. stoletja pravo razkošje, medtem ko so bili običajni darovi jabolka, hruške, orehi in lešniki iz domačega okolja. Otroci v mestih pa so že kmalu dobivali tudi igrače.
Dar otrokom iz bogatejših družin na Kranjskem je bil po viru iz 30. let 19. stoletja lahko kipec sv. Miklavža iz svile in zlatega papirja, pisano oblečena punčka, leseni in svinčeni vojaki ali piščalka.

Parklji

(Foto: Profimedia)

Miklavž pred 2. svetovno vojno za večino otrok edini decembrski obdarovalec

Miklavž je v času od 90. let 20. stoletja v Sloveniji eden od treh decembrskih obdarovalcev otrok, medtem ko je bil do 2. svetovne vojne za večino otrok edini. Po 2. svetovni vojni mu je to vlogo vsaj v javnem življenju prevzel dedek Mraz. V tedanji Jugoslaviji smo ga prevzeli po vzoru iz Sovjetske zveze, darila v družinskem krogu pa prinaša v noči z 31. decembra na 1. januar.
Od začetka 90. let 20. stoletja se je kot decembrski obdarovalec po vzoru zahodnoevropskih držav in ZDA začel uveljavljati še božiček, ki v družinskem krogu obdaruje v božični noči, torej v noči s 24. na 25. december.

Etnologinja Ivica Križ je povedala, da se šega Miklavževega obdarovanja v domačem družinskem okolju v 90. letih prejšnjega stoletja ni zelo spremenila. "Popolnoma pa se je spremenilo Miklavževo pojavljanje v javnosti," je opozorila.

Miklavž je sicer po njenih besedah tudi že prej obdaroval otroke v okviru organiziranih miklavževanj v okviru nekaterih društev in cerkva, vendar v zaprtem prostoru in za ozek krog ljudi. "Čeprav je bilo organizirano, je vendar obdržalo nekaj mistike in romantike za otroke," pravi.

Kot je pojasnila, se je Miklavž po letu 1990 "podal na cesto" - najprej je s svojim spremstvom začel nastopati v urbanem okolju v starih mestnih jedrih, nato so se njegovi nastopi vrstili v nakupovalnih centrih. "Že vsaka večja trgovska hiša ponuja svoje miklavževanje, vse pa gre v smer komercializacije in v posnemanje ameriškega božička, seveda v smislu privabljanja čim večjega števila potencialnih kupcev," je spomnila.

Miklavž zelo priljubljen svetnik

Sv. Miklavž, ki je bil škof v Mali Aziji in je umrl v prvi polovici 4. stoletja, je vse od 11. stoletja postajal zelo priljubljen svetnik tako na območjih, kjer se je razširilo vzhodno krščanstvo, kot na območjih z zahodnim krščanstvom.

O njem govorijo številne legende. Najbolj znana je legenda o treh revnih sestrah, ki jim je za doto vrgel tri kepe zlata. Ker naj bi pomiril vihar na morju, so si ga za svojega zavetnika izbrali mornarji in brodniki. V severnem delu slovenskega območja pa je postal zavetnik splavarjev.

Po navajanju Slovenske škofovske konference je god sv. Miklavža ponekod še posebej namenjen krščanski dobrodelnosti.

Miklavžev sprevod v Ljubljani - 12

(Foto: Damjan Žibert)