Romana Ercegovič

Romana Ercegovič in njen sin (Foto: osebni arhiv)

Romana Ercegovič nam je zaupala, da je med dojenjem svojega dojenčka (ki je sedaj star že pet let) imela ure in ure časa, da premišljuje o ustvarjanju za otroke in tudi tekstih, ki so prav žalostno ležali v predalu in želeli med malčke. Že od nekdaj jo privlači svet lepote, domišljije, ki nam ponuja razširjanje resničnosti, bolj polno, bolj smiselno, barvito in zanimivo življenje: ''Svet gledališča se, vsaj zame, zmeraj začne iz nič, iz različnih oseb, ki so v meni. Največkrat nosijo neko hrepenenje, bolečino, ki jo želijo zaceliti: počutijo se ločene in se želijo vrniti v celovitost. V nekem trenutku me pokličejo, da jih sestavim skupaj, da jih nežno povežem s komaj dotakljivim svetom lepote, subtilnosti, v novo, srečnejšo zgodbo.''

Tako je tekst Travnik čarobne lepote komaj čakal, da zagleda luč ...

Čarobnost predstave

S sošolko z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, igralko in lutkarico Iuno Ornik ter Majo Peterlin so se odločili, da kar sami uprizorijo Travnik čarobne lepote. Z Iuno sta ustanovili gledališče Potujoča hišica. ''Kot neodvisni umetnici brez svojega ''pravega'' gledališkega odra sva pri ustvarjanju potovali tja, kjer je bil prostor in možnost za delo, pa tudi, potem ko je bila igrica končana, sva želeli potovati z njo po vsej Sloveniji, kot ''potujoča hišica''. Vadili sva na odru ptujskega gledališča, nekaj časa v Ljubljani, en teden sva bili na morju v Vili Muzika in spet en teden v planinski hiški, kjer sva šivali sceno ter se na sprehodih po travnikih učili tekst … Potujoča hišica je morda najbolj doma na Ptuju, čeprav je pravzaprav doma povsod, kjer postaviva šotor in se skupaj z otroki zgodi čarobnost predstave,'' pripoveduje Romana Ercegovič.

Travnik čarobne lepote

Gledališče Potujoča hišica že tri leta razveseljuje otroke s predstavo Travnik čarobne lepote. (Foto: Srdan Mohorič)

V predstavi Travnik čarobne lepote, katera je namenjena otrokom že od tretjega leta dalje, nastopa deklica, ki bi zelo rada plesala, a jo posmehovanje otrok tako potre, da povsem izgubi zaupanje vase. Njen prijatelj medvedek jo popelje v čarobni svet, kjer pogumno s pravljičnimi bitji razkrije skrivnost. ''Je prijazna, nenasilna igrica, ki govori o pomenu prijateljstva, medsebojni solidarnosti, zaupanju vase in darovih, ki jih ima vsak od nas skrite v sebi, zato je lahko spodbuda vsakemu otroku na poti odraščanja, ko je marsikdaj soočen z vrednotami, ki so v nasprotju z razvijanjem ustvarjalne in srečne osebnosti,'' pojasnjuje ustvarjalka za otroke.

S 50 ponovitvami je postala priljubljena tako med otroki kot tudi odraslimi, pohvalila pa jo je tudi strokovna kritika: ''Vaša predstava me je ganila. Najlepši stavek pa je bil: ''Plešeš lahko tudi, če nimaš nog.'' Duša pleše, bitje pleše življenje, zunanja oblika ni pomembna. Sporočilo za otroke in odrasle, da se zavemo svoje veličine, lepote bivanja …''

Nagovor pingvinčka

Nekega dne je Romana Ercegovič v trgovini odkrila plišastega pingvinčka, ki je deloval zelo živ, njegov karakter jo je navdušil, pingvinček jo je nagovoril, tako da sta se začela pogovarjati. Prav zato je nastala igra o prigodah v trgovini igrač, ljubkem in prijaznem pingvinu Cofku, ki se zaljubi v plišasto muco Ušatko, za katero se boji, da jo ne bo kdo kupil in odnesel. Tekst Pingvin Cofek je bil uprizorjen kot lutkovno-dramska igrica, radijska igra in pravljica.

Ilustracija v knjigi Vedno te ima nekdo rad

Ilustracija iz pravljice Vedno te ima nekdo rad (Foto: Simona Čudovan)

Najmlajše občinstvo je pritegnila tudi s pravljicama Vedno te ima nekdo rad in Delfinček išče svoj zaklad. Z ekološko zgodbico za otroke Makova deklica in potoček verjame ''da lahko otrok kot tudi odrasel človek dobi najmočnejši vzgib, da recimo pobere smet za seboj, ne takrat, ko mu rečejo, da mora, temveč takrat, ko se čuti del življenja narave. V tej pravljici potoček reče, da si želi, ''da otroci razumejo, da bitja narave nismo stvari, temveč živa bitja, njihovi prijatelji, ki jih imamo radi.''

Romana Ercegovič upa, da bodo te pravljice nekoč zaživele v slikanicah; še posebej Vedno te ima nekdo rad, za katero je čudovite ilustracije pripravila akademska slikarka Simona Čudovan.

Samosvoja, svobodna in samoiniciativna premaguje vse ovire, se zanaša nase in svojo modrost, njen svobodni in raziskovalni duh jo vodi skozi ustvarjanje in življenje nasploh. Morda je prav zato nastalo še njeno Obredno gledališče Duša zemlje, ki je namenjeno mamicam, očkom, babicam, dedkom … V njem raziskuje globino človekovega doživljanja sebe, narave in sočloveka. V predstavah Bela Bizonka, Molitev Zemlji, Elektra in Marija Magdalena odkriva lepote, ljubezni, svetost in čarobnost življenja.

Travnik čarobne lepote

Čarobnost predstave Potujoče hišice (Foto: Peter Novljan)