Zgodbo Luthienina in Bernova ljubezen je začel Tolkien pisat okoli leta 1917, na njej pa je delal naslednja tri desetletja. Obnovil jo je pisateljev sin Christopher Tolkien in postala je zelo priljubljena. V legendi se smrtnik Beren zaljubi v nesmrtno vilinko Luthien.

Oče vilinke Thingol je nasprotoval njeni zvezi s smrtnikom, zato je Berenu kot pogoj za njeno roko naložil nalogo, za katero je menil, da jo je nemogoče izpolniti. A Beren je bil kos izzivu in je kralju izročil dragulj iz Morgothove krone. Tako sta se zaljubljenca poročila, v zakonu pa se jima je rodil sin Dior, ki je postal Thingolov naslednik.

Romanca o Bernu in Luthien je ena od legend Starših dni. Med tri velike povesti iz tega sklopa naj bi sodili še zgodba Hurinova otroka ter zgodba o padcu Gondolina.

Tolkien je imel zgodbo tako rad, da sta imeni junakov zapisani tudi na nagrobniku, ki si ga pisatelj deli z ljubljeno ženo. Prav ona naj bi bila navdih za lik vilinke. Zgodbo je Tolkien omenil tudi v svojem delu Silmarillion, v katerem je navedel, da so ji vilinci radi prisluhnili, ker sta v nasprotju s temačnimi zgodbami, ki so jih bili vajeni, iz nje sevali svetloba in upanje.

Christopher Tolkien se je v svoji različici trudil pokazati, kako je njegov oče zgodbo razvijal skozi čas. Ogrodje predstavlja izvorna različica, ki ji je dodal dele v prozi in verzih iz kasnejših besedil.

Pri britanski založbi Harper Collins je lani izšlo tudi Tolkienovo prozno delo The Story of Kullervo (Zgodba o Kullervu).