Ko sva z možem pri mojih 20. letih izvedela za nosečnost, je bil seveda šok. To je seveda pomenilo spremembo prvotnih načrtih o "štalci in šele nato kravci". Ker presenečenj očitno ni bilo dovolj, se je najino dete odločilo priti še prezgodaj na svet.

Moja nosečnost je načeloma potekala brez težav. Bila sem redna študentka, razpeta med življenjem na univerzi v najetem stanovanju na Obali in seveda domačem kraju, kjer me je doma čakal mož. Pri približno 20. tednu nosečnosti, takrat ko se je že poznalo, da se v trebuščku nekaj dogaja, sem večkrat čutila pritiske v spodnjem delu trebuha. Po mnenju ginekologinje je bila to nizko ležeča posteljica, ki se je menda v enem mesecu celo dvignila in se postavila v pravilni položaj. O počitku ali bolniški takrat še slišala nisem, niti mi tega ni nihče svetoval.

3. novembra ponoči me je zbudil nenavaden pritisk, trebuh je začel otrdevati. Ker nisva vedela, za kaj se gre, sva poklicala v porodnišnico, kjer so mi svetovali, naj nadaljujem z nočnim počitkom. Počasi so se ob otrdevanju trebuha začele pojavljati še blage bolečine. Malo sem bila prestrašena, zato sva se vseeno odpravila v porodnišnico.

Kako naj bi vedela, kakšni so popadki? Sploh v šestem mesecu nosečnosti. Izjemno prijazna babica me je pomirila, da se popadke lahko zaustavi in da naj ne skrbim. Šele po ginekološkem pregledu je ginekolog videl, da sem že odprta in da je že viden mehur. Dobila sem eno samo injekcijo za hiter razvoj pljuč. Popadkov niso mogli ustaviti.

Nejca so pokazali samo za sekundo

Nejc

Nejc po rojstvu (Foto: osebni arhiv)

Po izjemno bolečih popadkih in nekajurnem rojevanju je na svet prijokal najin Nejc. Bil je dolg 39 centimetrov in težak 1,36 kilograma, rojen v 28. tednu nosečnosti. Takoj ga je prevzela ekipa pediatrov, pokazali so nama ga za sekundo in ga odpeljali. V porodni sobi sem tako ostala sama. Nisem vedela, kaj čaka najinega otroka …

Mamica Aleksandra je razkrila zgodbo o njeni borki – najmanjši slovenski nedonošenki. Preberite jo TUKAJ.

Nejc je po porodu zajokal, ocena po Apgarju je bila dobra. Bil pa je majhen in droben. Najin, a takoj odpeljan daleč stran od naju. Razloga za prezgodnji porod niso ugotovili. Še danes ne vem, kaj ga je sprožilo.

Nejca so istega dne popoldne urgentno prepeljali v ljubljanski klinični center. Takrat je bila enota za intenzivno terapijo in kirurgijo v pritličju. Naslednji dan je mož že nesel prve kapljice mojega mleka v Ljubljano in prvič videl najino malo bitje. Govoril je z ekipo zdravnikov in medicinskih sester, ki so mu razložili potek zdravljenja. Bili so pozitivni, saj je bil Nejc zdrav, le prezgodaj rojen.

Vseeno si nisva predstavljala, kako dolga pot naju čaka do skupnega družinskega življenja pod eno streho.

Sama sem Nejca videla šele tretji dan, ko so me odpustili iz porodnišnice. Šele takrat sem spoznala, kako je majhen, ranljiv … Ob inkubatorju sem jokala kot dež. Bil je zaprt v plastični hiški. Nisem se ga smela dotikati, ne pobožati. Ponudili so mi bivanje v eni izmed praznih postelj znotraj klinike, za kar se v tistih dneh nisem mogla odločiti. Bila sem šivana, slabokrvna in čisto na tleh.

Vsako popoldne v Ljubljano

In tako so se začeli dnevi, ko sem vsako popoldne odšla v Ljubljano. V stekleničkah sem tovorila svoje mleko, s katerim so hranili Nejca. Spremljal me je mož, moji, moževi starši … Vsak dan sem po več ur stala ob inkubatorju, se z njim pogovarjala, mu pela, ga previjala.

Vse o nedonošenčkih V NAŠIH PORODNIŠNICAH si preberite TUKAJ.

Nejc je potreboval celovito podporo pri življenjskih funkcijah. Bil je intubiran, hrano je prejemal po cevki v želodček, kanalčke je imel vstavljene povsod, kjer so jih sploh še lahko vstavili. Žilice so bile slabotne, pokale so … Glavo je imel pobrito, vstavljene kanalčke tudi na žilicah na glavi.

Grozno je bilo, nemočno gledati svojega otroka, kako se bori. Spomnim se, da je bil izredno živahen, mahal je z rokami in nogami po inkubatorju. Večkrat je jokal, a brez glasu zaradi tubusa. Tega obdobja se slabo spominjam.

Zdravniki in sestre so bili nadvse prijazni, strokovni, nežni. Dali so nam vse, kar smo vsi trije potrebovali: Nejcu oskrbo, nama podporo. Klicala sem jih tudi sredi noči, da sem preverila, kaj dela moj fant. Nikoli, res nikoli me niso zavrnili. Zlati, srčni strokovnjaki na svojem področju.

Borba se je nadaljevala in nadaljevala

Po približno mesecu dni bivanja na intenzivni in uspešni odstranitvi tubusa, so Nejca premestili v domačo bolnišnico, na oddelek za bolne dojenčke. Bilo je grozno. Nejca sem morala dojiti, iz inkubatorja so ga dali v navadno posteljico pri teži 1700 gramov. Slabo se je hranil, bil je utrujen, zaspan.

Po štirih dnevih se je stanje še poslabšalo. Nejc je imel težave pri dihanju. Pediatrinja me je poslala domov, da si odpočijem in da pridem nazaj drugi dan. Doma mi notranji glas ni dal miru.

Pozno zvečer sem poklicala na oddelek, kjer so mi razložili, da ima težave z dihanjem in da mu dodajajo kisik. To je bil za oba alarm. Odhitela sva v bolnišnico. Na poti sem že sama poklicala intenzivni oddelek v Ljubljani in jih seznanila s stanjem.

Ob najinem prihodu v bolnišnico je imel Nejc vsebnost kisika prenizko, padala je pod 80, fizično so ga trepljali po prsnem košu, ko so opazili, da ne zadiha … Ne vem, kje natančno sem v tistem šoku zbrala pogum in zahtevala takojšno premestitev nazaj v Ljubljano.

Po dolgem prerekanju s takratnim predstavnikom oddelka je le popustil in odredil premestitev. Hudo bolnega Nejca je ekipa prepeljala nazaj v Ljubljano. Vem, da če ne bi poslušala same sebe in materinskega čuta, bi najin sin na sveti večer v bolnišnici umrl.

Mali borci se borijo: na intenzivnem oddelku ljubljanske porodnišnice trenutno skrbijo za 30 nedonošenčkov

Naslednji dan sva izvedela diagnozo: RSV bronhiolitis. Nejc se ni odzival na antibiotike. Zaradi nenehnega pikanja je dobil sepso, kar je pomenilo še več antibiotikov. Počasi so začeli odpovedovati organi. Bil je ves otečen.

3. januarja so mi ob obisku povedali, da delajo vse, kar je v njihovi moči, vendar mu ne morejo več pomagati. Obstajali sta dve možnosti: prevoz v Avstrijo, ki zaradi slabega vremena ni bil mogoč, in priklop na aparat za zunajtelesni obtok, ki pa takrat tudi ni bil na voljo.

Prišla sta se poslovit

Ostal nam je samo čas. Mož je takoj prihitel v Ljubljano, da bi se skupaj poslovila od najinega Nejca in bila ob njemu do konca. Velikokrat sva na hodniku intenzivne srečevala objokane starše, takrat sva postala ena izmed njih …

Poklicala sva bolnišničnega župnika, ki je Nejca še isti večer krstil. Od takrat naprej je bil v Božjih rokah. Po nasvetu zdravnikov sva se odpravila domov, z upanjem na izboljšanje in z žalostjo v srcu, da morda Nejca ne bova več videla živega.

Nejc se je boril!

Že ponoči so nama po telefonu sporočili, da se je stanje stabiliziralo. Bila sva nepopisno srečna. Nejc se je boril!

Po dveh tednih je bil premeščen na neonatalni oddelek, kamor sem bila sprejeta tudi sama. Tam sva bila skoraj mesec dni. Bivala sem v sobi za mamice, k Nejcu sem hodila v času hranjena in bila z njim, kolikor sem hotela.

Šele takrat sva vzpostavila stik, telesni in čustveni. Nikoli prej se nisva kengurujčkala, ljubkovala, razen tistih nekaj dni v domači bolnišnici. Od takrat ga nisem več izpustila. Ko pogledam nazaj, me še vedno stiska pri srcu, ko pomislim, da sva Nejca pustila samega v bolnišnici, daleč stran od naju in ga popolnoma zaupala drugim.

Domov sva prišla ob koncu februarja, po skoraj štirih mesecih bivanja, nekako okrog predvidenega datuma poroda. Nejc je imel doma kisik, redne preglede, ki pripadajo ekstremnim nedonošenčkom. Hodil je na nevrofizioterapijo, voden je bil v različnih ambulantah.

Razvijal se je skladno z mejniki, zelo hitro je ujel svoje sovrstnike. Veliko je bil sicer bolan, predvsem zaradi oslabljenega imunskega sistema, a nikoli več hospitaliziran. V vrtec ni smel do svojega četrtega leta.

Danes je Nejc zdrav 14-letnik

Najin borec je v začetku novembra dopolnil 14 let. Ne kaže več znakov nedonošenosti, mamo je že prerasel, v centimetrih lovi tudi svojega očeta. Nejc je popolnoma zdrav, brez posledic prezgodnjega rojstva.

Ko sem oblikovala tale zapis, sem živo podoživljala dogodke izpred 14 let, s solzami v očeh. Vem, da je tako huda življenjska preizkušnja zaznamovala mene, moža, Nejca in obe najini družini. Čas celi rane. Po približno sedmih letih sem pozabila, odpustila. Še vedno pa zbirava pogum za še enega malega drobižka …

Bibine e-novice

Prijavi se na Bibine e-novičke in bodi na tekočem z aktualnimi članki o zanositvi, nosečnosti, negi in vzgoji otrok, partnerskih odnosih in idejah za prosti čas. Zate jih pripravlja ekipa Bibaleze.si.