Nina Sikirić

Nina Sikirić je blogerka, mlada mamica, navdušenka nad umetnostjo, vesoljem in učenjem o življenju. (Foto: osebni arhiv)

Veseli me, da sem ta način vzgoje spoznala že na začetku nosečnosti. Tako sem imela še dovolj časa, da sem se naučila vse teorije. Prebrala sem ogromno člankov in nasvetov več avtorjev, a kljub zadostni količini informacij ne poteka vedno vse tako, kot piše.

Sočutna vzgoja zahteva veliko potrpljenja in ljubezni. Sploh če se z njo ukvarjaš že od samega začetka. Saj veste, eno leto in pol star otrok že razume določene ukaze, a obenem ima svoje želje. Včasih v takih okoliščinah pride do trka in ti kot starš, ki posega po sočutni vzgoji, iščeš in piliš in zbiraš načine, da bi otroku na lep način povedal, da mora ob cesti dati rokico. In to ne enkrat. Na vsakem sprehodu najmanj petkrat.

Eno leto in pol star otrok se še vedno zanima za vsak drugi kamenček in tretjo rastlino. Zanima ga ptička, zanima ga račka, zanima ga zvok in od kod prihaja. Tako prideš od doma do cilja po točkah in v precej daljšem času. Bog ne daj, da se ti kam mudi. Hitro lahko pozabiš na sočutje ali pa izgubiš potrpljenje nad razlaganjem ene in iste stvari, pograbiš otroka in jeznorito odvihraš cilju nasproti.

Pet večnih modrosti o vzgoji

Težka je ta, sočutna.

Potem pa so tu še nagrade, katerih v tem tipu vzgoje ni. Zakaj? Zato ker v primeru nagrajevanja otrok ne bo naredil stvari zato, ker je tako prav. Naredil jih bo zato, ker ve, da bo dobil nagrado. Kljub temu da to vse vem in večinoma izvajam, sem se ravno danes, ko sem dokončala članek o sočutni vzgoji, zalotila pri tem. Nezavedno sem malčku ponudila sladoled, da bi hitreje prišla iz vrtca.

Vsaka izguba živcev, vsako jezno odvihranje, vsaka nagrada z namenom hitrejšega doseganja moje želje mi povzroča moralnega mačka. Kar pa me spomni na članek J. U., kjer je priznala svoj perfekcionizem. Spomni me na to, da odličen starš naredi na dan vsaj petindvajset napak. Zato se nekako pomirim in nadaljujem pot naprej.

Ne pozabimo na temeljno točko sočutne vzgoje. Tiči v naših starih vzorcih. V naših izkušnjah iz otroštva, v naših pričakovanjih, v nas samih. To pomeni, da je za pristno vzgojo potrebno konstantno delo na samem sebi. Da se učiš, da popuščaš, da vztrajaš. Da iz dneva v dan rasteš, skupaj s svojim otrokom, in se veseliš življenja polnega bližine in smeha.

Ni preprosta ta, sočutna. Je pa poučna.

V zahodnem svetu je veliko prahu dvignila knjiga 'mame tigrice' Amy Chua, ki pri vzgoji zagovarja maksimalno strogost, zdaj pa je tehtnico s knjigo o povsem svojem pogledu na vzgojo prevesil Bryan Caplan, ki pri vzgoji zagovarja sproščenost staršev in veliko svobodo otrok. Kaj bi na to rekli v Sloveniji?

Mama in otrok

(Foto: Thinkstock)